S priporočilom št. 17 (2018) [1] je varuh priporočil Vladi Republike Slovenije, naj v naslednjem nacionalnem programu ukrepov za Rome posebno pozornost nameni tudi ostarelim pripadnikom romske skupnosti in nato njihovo varstvo uvrsti med temeljne strateške cilje in opredeli tudi konkretne ukrepe v zvezi z njimi. Priporočilo (še) ni bilo uresničeno. Nanj se je odzval Urad Vlade Republike Slovenije za narodnosti (UVN), ki koordinira pripravo nacionalnega programa ukrepov za Rome, in napovedal, da bo ob pripravi naslednjega nacionalnega programa ukrepov z vsebino poročila varuha za leto 2018, ki se nanaša na to tematiko, seznanil pristojno Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter predlagal, naj priporočilo preučijo in po potrebi v naslednjem nacionalnem programu ukrepov za Rome določijo tudi ukrepe, ki se nanašajo na ostarele pripadnike romske skupnosti.[2] Navedeno priporočilo tako ponavljamo tudi tokrat, le nekoliko predrugačeno.

Priporočilo št. 15: Varuh priporoča Uradu Vlade Republike Slovenije za narodnosti, naj ob pripravi naslednjega nacionalnega programa ukrepov za Rome z vsebino poročila Varuha za leto 2018, ki se nanaša na to tematiko, seznani pristojno Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter mu predlaga, naj po ustrezni preučitvi v naslednji program vključijo tudi ukrepe v zvezi z ostarelimi pripadniki romske skupnosti.

S priporočilom št. 18 (2018)[3] je varuh predlagal Uradu Vlade Republike Slovenije za narodnosti, naj v skladu z nalogo iz pete alineje 2. člena Odloka o ustanovitvi Urada Vlade Republike Slovenije za narodnosti (Uradni list RS, št. 57/13 z dne 5. 7. 2013) predlaga oziroma da pobudo Vladi Republike Slovenije, naj izkoristi možnost iz drugega odstavka 56. člena ZDU-1 in naloži ministrstvu, pristojnemu za obravnavano področje, da preuči organizacijo brezplačnih avtobusnih prevozov otrok pripadnikov romske skupnosti v občini Šentjernej do osnovne šole oziroma v tej zvezi v skladu z drugim stavkom tretjega odstavka 88. a člena ZLS ugotovi, ali občinska uprava ravna v skladu z ZOsn, ZOFVI, drugim odstavkom 4. člena ZVarD in 3. členom ZRomS-1 ter po potrebi predlaga ustrezne ukrepe in ji o tem poroča. Tudi to priporočilo po razpoložljivih informacijah ostaja neuresničeno. Urad je sicer v svojem odzivu[4] napovedal, da bo na podlagi varuhovega priporočila najprej na MIZŠ kot pristojno ministrstvo poslal pobudo, naj preučijo organizacijo brezplačnih avtobusnih prevozov otrok pripadnikov romske skupnosti v občini Šentjernej do osnovne šole in pripravijo ustrezni odziv; na podlagi prejetega pisnega odziva MIZŠ in po potrebi tudi opravljenih medresorskih sestankih pa naj nato urad preuči nadaljnje možnosti glede izvedbe konkretnega priporočila varuha. Priporočilo zato ponavljamo tudi tokrat.

Priporočilo št. 16: Varuh priporoča Uradu Vlade Republike Slovenije za narodnosti, naj v skladu z nalogo iz pete alineje 2. člena Odloka o ustanovitvi Urada Vlade Republike Slovenije za narodnosti (Uradni list RS, št. 57/13 z dne 5. 7. 2013) predlaga oziroma da pobudo Vladi Republike Slovenije, naj izkoristi možnost iz drugega odstavka 56. člena ZDU-1 in naloži ministrstvu, pristojnemu za obravnavano področje, da preuči organizacijo brezplačnih avtobusnih prevozov otrok pripadnikov romske skupnosti v občini Šentjernej do osnovne šole oziroma v tej zvezi v skladu z drugim stavkom tretjega odstavka 88. a člena ZLS ugotovi, ali občinska uprava ravna v skladu z ZOsn, ZOFVI, drugim odstavkom 4. člena ZVarD in 3. členom ZRomS-1 ter po potrebi predlaga ustrezne ukrepe in ji o tem poroča.

S priporočilom št. 19[5] je varuh predlagal Uradu Vlade Republike Slovenije za narodnosti, naj v skladu z nalogo iz pete alineje 2. člena Odloka o ustanovitvi Urada Vlade Republike Slovenije za narodnosti predlaga oziroma da pobudo Vladi Republike Slovenije, naj izkoristi možnost iz drugega odstavka 56. člena ZDU-1 in naloži ministrstvu, pristojnemu za obravnavano področje, da preuči podrobni področni program in ukrepe Občine Šentjernej, če ti obstajajo, oziroma razloge, zakaj ne obstaja, in v skladu z drugim stavkom tretjega odstavka 88. a člena ZLS ugotovi, ali občina ravna v skladu z drugim odstavkom 6. člena v zvezi z osmim odstavkom 16. člena ZRomS-1 ter po potrebi predlaga ustrezne ukrepe in ji o tem poroča. Navedeno priporočilo po razpoložljivih informacijah doslej ni bilo uresničeno. Urad se je sicer odzval[6] z napovedjo, da bo preučil možnosti za uresničitev varuhovega priporočila. Poudaril pa je tudi, da je bil doslej odziv občin na njegovo ponudbo, da bi s projektom, kjer bi sodelovali različni strokovnjaki z različnih področij, občinam olajšali pripravo njihovih akcijskih načrtov, zelo slab. Menimo, da je treba vztrajati pri tem našem priporočilu v zvezi z navedeno občino.

Priporočilo št. 17: Varuh priporoča Uradu Vlade Republike Slovenije za narodnosti, naj v skladu z nalogo iz pete alineje 2. člena Odloka o ustanovitvi Urada Vlade Republike Slovenije za narodnosti predlaga oziroma da pobudo Vladi Republike Slovenije, naj izkoristi možnost iz drugega odstavka 56. člena ZDU-1 in naloži ministrstvu, pristojnemu za obravnavano področje, da preuči podrobni področni program in ukrepe Občine Šentjernej, če ti obstajajo, oziroma razloge, zakaj ne obstajajo, in v skladu z drugim stavkom tretjega odstavka 88. a člena ZLS ugotovi, ali občina ravna v skladu z drugim odstavkom 6. člena v zvezi z osmim odstavkom 16. člena ZRomS-1 ter po potrebi predlaga ustrezne ukrepe in ji o tem poroča.

[1] Poročilo varuha za leto 2018, str. 133.

[2] Gl. str. 2–79 odzivnega poročila.

[3] Poročilo varuha za leto 2018, str. 134.

[4] Str. 2–79 odzivnega poročila.

[5] Poročilo varuha za leto 2018, str. 135.

[6] Str. 2–81 odzivnega poročila.

2.2.3.1 Priporočila

Na področju narodnih in etničnih skupnosti Varuh tokrat podaja naslednja priporočila oblastem:

14. Varuh priporoča Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstvu za zunanje zadeve in Vladi Republike Slovenije, naj ob upoštevanju 75. člena ZZZ-1 v letu 2020 storijo vse potrebno za začetek postopka ratifikacije Izbirnega protokola k Mednarodnemu paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, Državnemu zboru pa, naj po predlogu Vlade Republike Slovenije čim prej sprejme zakon o ratifikaciji omenjenega protokola.

15. Varuh priporoča Uradu Vlade Republike Slovenije za narodnosti, naj ob pripravi naslednjega nacionalnega programa ukrepov za Rome z vsebino poročila Varuha za leto 2018, ki se nanaša na to tematiko, seznani pristojno Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter mu predlaga, naj po ustrezni preučitvi v naslednji program vključijo tudi ukrepe v zvezi z ostarelimi pripadniki romske skupnosti.

16. Varuh priporoča Uradu Vlade Republike Slovenije za narodnosti, naj v skladu z nalogo iz pete alineje 2. člena Odloka o ustanovitvi Urada Vlade Republike Slovenije za narodnosti (Uradni list RS, št. 57/13 z dne 5. 7. 2013) predlaga oziroma da pobudo Vladi Republike Slovenije, naj izkoristi možnost iz drugega odstavka 56. člena ZDU-1 in naloži ministrstvu, pristojnemu za obravnavano področje, da preuči organizacijo brezplačnih avtobusnih prevozov otrok pripadnikov romske skupnosti v občini Šentjernej do osnovne šole oziroma v tej zvezi v skladu z drugim stavkom tretjega odstavka 88. a člena ZLS ugotovi, ali občinska uprava ravna v skladu z ZOsn, ZOFVI, drugim odstavkom 4. člena ZVarD in 3. členom ZRomS-1 ter po potrebi predlaga ustrezne ukrepe in ji o tem poroča.

17. Varuh priporoča Uradu Vlade Republike Slovenije za narodnosti, naj v skladu z nalogo iz pete alineje 2. člena Odloka o ustanovitvi Urada Vlade Republike Slovenije za narodnosti predlaga oziroma da pobudo Vladi Republike Slovenije, naj izkoristi možnost iz drugega odstavka 56. člena ZDU-1 in naloži ministrstvu, pristojnemu za obravnavano področje, da preuči podrobni področni program in ukrepe Občine Šentjernej, če ti obstajajo, oziroma razloge, zakaj ne obstajajo, in v skladu z drugim stavkom tretjega odstavka 88. a člena ZLS ugotovi, ali občina ravna v skladu z drugim odstavkom 6. člena v zvezi z osmim odstavkom 16. člena ZRomS-1 ter po potrebi predlaga ustrezne ukrepe in ji o tem poroča.

18. Varuh priporoča Ministrstvu za javno upravo, naj čim prej pripravi predlog sprememb ZGZH, s katerimi bodo odpravljene pomanjkljivosti zakonske ureditve glede nadzora nad uporabo zastave Republike Slovenije, in Vladi Republike Slovenije predlaga, da predlog sprememb ZGZH pošlje v obravnavo in sprejetje državnemu zboru.

19. Varuh priporoča Ministrstvu za pravosodje, naj tudi v letu 2020 nadaljuje z obravnavo uporabe jezika italijanske in madžarske narodne skupnosti v sodnih postopkih, v katerih je določena izključna pristojnost, in da še pred koncem tega leta Varuha seznani z novimi ugotovitvami in morebitnimi ukrepi na tem področju.

20. Varuh priporoča Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, naj Območna enota Koper vlagateljem, ki zahtevajo E-obrazce v italijanskem jeziku, obrazce izda v slovenskem in italijanskem jeziku (smiselno enako priporočilo velja tudi glede izdaje obrazcev v madžarskem jeziku na območju, kjer je poleg slovenskega jezika uradni jezik tudi madžarščina).

21. Varuh priporoča Vladi Republike Slovenije, naj na podlagi drugega odstavka 56. člena ZDU-1 naloži Ministrstvu za okolje in prostor, da preuči izpolnjevanje zakonske obveznosti glede sprejetja podrobnega področnega programa in ukrepov za urejanje prostorskih težav romskih naselij (drugi odstavek 6. člena v zvezi z osmim odstavkom 16. člena ZRomS-1) v Občini Šentjernej in v tej zvezi opravi nalogo iz drugega stavka tretjega odstavka 88. a člena ZLS.

22. Varuh priporoča Vladi Republike Slovenije, naj okrepi aktivnosti za pripravo posebnega zakona za interventno urejanje romskih naselij.

23. Varuh priporoča Vladi Republike Slovenije, naj določi ministrstvo, ki bo v skladu z 10. poglavjem ZLS izvedlo nadzor nad (ne)izpolnjevanjem zakonske obveznosti Občine Brežice glede sprejetja podrobnega področnega programa in ukrepov za pravno in komunalno ureditev romskega naselja Krušče (drugi odstavek 6. člena ZRomS-1).

_____________________________________________________________

2.2.3.2 Še vedno ni določeno, kdo naj bi opravljal nadzor nad uporabo zastave Republike Slovenije

Še vedno ni določeno, kdo naj bi izvajal nadzor nad uporabo zastave Republike Slovenije. Uporabo zastave Republike Slovenije ureja ZGZH. Ta zakon določa tudi kazen za prekršek, če se uporablja grb, zastava ali slovenska narodna zastava v obliki ali z vsebino, ki je v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije oziroma ZGZH (prva točka prvega odstavka 26. člena), ter če se uporablja grb, zastava ali slovenska narodna zastava, ki je poškodovan oziroma poškodovana ali po zunanjosti neprimeren oziroma neprimerna za uporabo, oziroma če se uporablja grb, zastava ali slovenska narodna zastava v nasprotju z javnim redom ali tako, da krni ugled Republike Slovenije (prva in druga točka 27. člena), ne določa pa organa, ki bi izvajal nadzor nad navedenimi določbami.

Navedeno je nesprejemljiva pomanjkljivost. Dodatno težo tej nepravilnosti dajeta okoliščini, da je zastava (in njena uporaba) ustavna kategorija  in hkrati tudi izrednega simbolnega pomena za Republiko Slovenijo. Tega je varuh na uporabo zastave opozarjal že v poročilu za leto 2014 , vendar na tem področju še vedno niso bili sprejeti nobeni ukrepi. Ministrstvu za javno upravo smo zato predlagali, naj čim prej pripravi predlog spremembe ZGZH, s katerim bodo odpravljene zgoraj navedene pomanjkljivosti zakonske ureditve, in vladi predlaga, da predlog sprememb ZGZH pošlje v obravnavo in sprejetje državnemu zboru. Ministrstvo je napovedalo, da bodo pripravili spremembe ZGZH s ciljem, da se nedvoumno določijo organi, pristojni za nadzor nad izvajanjem določb tega zakona, in da bodo za ta namen imenovali medresorsko delovno skupino. Ocenili so, da bi predlog novele zakona za obravnavo na vladi lahko pripravili do konca leta 2019 (6.0-1/2019).  

18. Varuh priporoča Ministrstvu za javno upravo, naj čim prej pripravi predlog sprememb ZGZH, s katerimi bodo odpravljene pomanjkljivosti zakonske ureditve glede nadzora nad uporabo zastave Republike Slovenije, in Vladi Republike Slovenije predlaga, da predlog sprememb ZGZH pošlje v obravnavo in sprejetje državnemu zboru.

2.2.3.3 Jezik avtohtonih narodnih skupnosti v praksi

Poslovanje sodišč v jeziku avtohtonih narodnih skupnosti v sodnih postopkih, v katerih je določena izključna pristojnost

Varuh je že v poročilu za leto 2018  opozoril na uporabo jezika avtohtonih narodnih skupnosti v postopkih izvršbe na podlagi verodostojne listine, za katere je na prvi stopnji krajevno izključno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani. Že tedaj smo opozorili, da ob sprejetju novele, s katero je bila določena izključna pristojnost sodišča v Ljubljani, ni bil upoštevan položaj pripadnikov avtohtonih narodnih skupnosti, predvsem glede ohranjanja dosežene ravni manjšinske zaščite, to je uporabe jezika narodnih skupnosti v postopkih izvršbe. Zastavlja se namreč vprašanje, ali naj bi racionalizacija in pospešitev izvršb odtehtali poseg v pridobljene pravice pripadnikov narodne skupnosti oziroma ali je zakonodajalec z (ne)premišljeno reorganizacijo sodstva pravico pripadnikov avtohtonih narodnih skupnosti do uporabe madžarskega oziroma italijanskega jezika izvotlil, zlasti glede pravice narodne skupnosti iz 5. člena Okvirne konvencije o varstvu narodnih manjšin ter iz 9. člena Evropske listine o regionalnih in manjšinskih jezikih. V zvezi s tem je Ministrstvo za pravosodje napovedalo, da bo skušalo dolgoročno urediti (morda tudi v sodelovanju z ustavnopravno stroko) področje uporabe jezika italijanske in madžarske narodne skupnosti v postopkih odločanja o predlogih za izvršbo na podlagi verodostojne listine in o ugovorih zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

Ob koncu leta 2019 nas je zanimalo, ali je ministrstvo napovedano že opravilo. Prejeli smo odgovor, da napovedane širše strokovne razprave zaradi drugih aktivnosti še niso opravili, vendar vztrajajo, »da bo ta za iskanje najustreznejših in najbolj vzdržnih rešitev potrebna, če ne drugače ob sicer načrtovanih spremembah t. i. sodniške zakonodaje, saj drugačno postopanje v postopkih, v katerih je določena izključna pristojnost, zahteva spremembo Zakona o sodiščih (ZS)«. Ugotavljajo, da »vse večja želja in trend po specializaciji in s tem povezane nadaljnje določitve izključnih pristojnosti na prvi stopnji lahko predstavljajo poseg v pravico manjšin do uporabe njihovega jezika v teh postopkih«, vendar pa je treba hkrati upoštevati, da »sistemska sprememba, ki širi uporabo jezika manjšin tudi na območja, zunaj katerih te manjšine živijo, lahko pomeni velike organizacijske in tudi finančne posledice za delovanje sodstva«, posebej glede na sodbo Sodišča EU v zadevi C-322/13, iz katere izhaja, da mora država članica, ki na nekaterih sodiščih zagotavlja pripadnikom narodnih manjšin uporabo svojega jezika v postopkih, to pravico do uporabe (tega) jezika v postopku zagotavljati vsem državljanom držav članic EU, ki govorijo ta jezik, ne glede na njihovo prebivališče.

19. Varuh priporoča Ministrstvu za pravosodje, naj tudi v letu 2020 nadaljuje z obravnavo uporabe jezika italijanske in madžarske narodne skupnosti v sodnih postopkih, v katerih je določena izključna pristojnost, in da še pred koncem tega leta Varuha seznani z novimi ugotovitvami in morebitnimi ukrepi na tem področju.

V preteklih letnih poročilih  je varuh navajal tudi težave z ovojnicami, vabili in obrazci v madžarskem in italijanskem jeziku. V zvezi s tem  je Ministrstvo za pravosodje ob koncu leta 2019 sporočilo, da pripravlja tehnične vzorce dvojezičnih ovojnic, ki bodo po potrditvi objavljeni na spletu in poslani izvajalcu za izdelavo takšnih ovojnic.

Varuh pa je tudi ob koncu leta 2019 ugotovil, da spletne strani sodišč, ki poslujejo na narodno mešanih območjih, niso zagotovljene v madžarščini in italijanščini , zato pristojne znova poziva k odpravi ugotovljene nepravilnosti (6.2-3/2018).

Če je pri upravnem organu uradni jezik (poleg slovenščine) tudi jezik narodne skupnosti, mora ta ne glede na strankino državljanstvo zagotoviti poslovanje tudi v tem jeziku, kadar stranka to zahteva med postopkom

Varuh meni, da je pravica državljanov Evropske unije, da se na območjih, kjer sta pri organu poleg slovenskega jezika uradna jezika tudi italijanski oziroma madžarski jezik, uporablja ta jezik v upravnem postopku. Tako sta na primer enakovredna uradna jezika Finančnega urada Koper, ki je na dvojezičnem območju, slovenščina in italijanščina. Zato mora organ zagotoviti poslovanje tudi v italijanskem jeziku vsem, ki v tem jeziku vložijo zahtevo, na podlagi katere se začne postopek, ali to zahtevajo kadar koli med postopkom. Pri tem ni pomembno, ali je stranka slovenski državljan in pripadnik italijanske manjšine, ali ima prebivališče v naselju, ki je opredeljeno kot dvojezično v občinskem statutu, ali je vpisana v volilni imenik pripadnikov narodne skupnosti ipd. Teh osebnih okoliščin organ sploh ne bi smel ugotavljati, saj bi moralo zadoščati, da je stranka izrazila zahtevo, da postopek teče v italijanskem jeziku. Če stranka v postopku zahteva, da postopek teče oziroma se akti izdajo v italijanskem jeziku, bi organ moral to zahtevo upoštevati v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZUP. Te pravice organ ne sme odreči zato, ker je stranka italijanski državljan, ne pa pripadnik italijanske manjšine v Sloveniji.

Pri obravnavi tega vprašanja je treba upoštevati presojo Sodišča EU o pravici do jezika v pravnih postopkih. V zadevi Bickel in Franz  je že razsodilo, da pravica, ki jo določa nacionalna ureditev, da lahko kazenski postopek poteka v jeziku, ki ni glavni jezik zadevne države, spada na področje uporabe prava Unije. Pravo Evropske unije pa nasprotuje nacionalni ureditvi, ki državljanom, ki govorijo določeni jezik, ki ni glavni jezik zadevne države članice, in ki živijo na določenem ozemlju, priznava pravico, da kazenski postopki tečejo v njihovem jeziku, ne da bi bila ta pravica priznana tudi državljanom drugih držav članic, ki govorijo isti jezik ter se gibljejo in prebivajo na navedenem ozemlju. V zadevi Ulrike Elfriede Grauel Rüffer proti Katerini Pokorni  pa je Sodišče EU odločilo, da možnost uporabe nemščine pred civilnimi sodišči v pokrajini Bolzano ne sme biti pridržana le za italijanske državljane, ki prebivajo v tej pokrajini, ampak morajo to možnost imeti vsi državljani Unije (četudi tam ne bivajo, ampak so tam le slučajno oziroma začasno). Pred italijanskimi civilnimi sodišči je sicer obvezna uporaba italijanščine, vendar obstaja za sodišča v pokrajini Bolzano izjema, saj smejo italijanski državljani, ki prebivajo v tej pokrajini, uporabljati nemščino; namen te izjeme je varstvo nemško govoreče manjšine v italijanski pokrajini Bolzano. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo s členom 18 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ki prepoveduje diskriminacijo glede na državljanstvo, in s členom 21, ki jamči državljanom Unije pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic. Navedeni določbi primarnega prava Evropske unije je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki pravico do uporabe jezika, ki ni uradni državni jezik države članice, v civilnih postopkih, ki potekajo pred sodišči te države, ki imajo sedež v določeni ozemeljski enoti navedene države, priznava le njenim državljanom, ki prebivajo v tej ozemeljski enoti.

Sodišče EU torej razlaga jezikovne pravice državljanov EU razmeroma široko, in to ne samo v zvezi s pravico do prevajanja in tolmačenja, temveč tudi v zvezi z jezikom postopka. Pri tem ni očitnega razloga za to, da člena 18 in 21 PDEU ter navedena presoja Sodišča EU ne bi veljali tudi v upravnih postopkih. Iz presoje Sodišča EU izhaja, da jezikovne pravice v postopkih, ki jih države članice podeljujejo svojim jezikovnim manjšinam, pripadajo tudi državljanom drugih držav članic, čeprav gre pri slednjih za jezik njihove izvorne države članice in se s tem ne varuje določena jezikovna manjšina. Pravica do uporabe jezika v postopku tudi ne bi smela biti odvisna od tega, ali ima državljan druge države članice EU prebivališče v Sloveniji, temveč zadošča, da je v Sloveniji. Temu nasprotno stališče bi pomenilo, da bi bil na primer italijansko govoreči državljan druge države članice EU, ki se giba in prebiva na dvojezičnih območjih Slovenije, v slabšem položaju kakor italijansko govoreči slovenski državljan, sicer pripadnik italijanske avtohtone skupnosti v Slovenji.

Na območjih, kjer je poleg slovenskega jezika uradni jezik tudi italijanščina oziroma madžarščina, vlagatelji upravičeno lahko zahtevajo izdajo E-obrazca (tudi) v jeziku avtohtone narodne skupnosti

Eden izmed pobudnikov je zatrjeval, da je slovenski državljan, ki živi na dvojezičnem območju in dela v Italiji ter na Območni enoti Koper Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) pogosto izrazi željo, da mu na podlagi potrdila o upravičeni odsotnosti z dela zaradi bolezni izdajo evropski obrazec za odsotnost z dela E115 oziroma E118 (E-obrazec) v italijanskem jeziku. Pobudnik je tudi trdil, da omenjena obrazca obstajata v vseh jezikih EU, da pa mu ju ZZZS ne želi izdati v italijanščini, temveč le v slovenščini.

V odzivu na poizvedbo varuha je ZZZS pojasnil, da na območjih občin, kjer je pri organu poleg slovenskega jezika uradni jezik tudi italijanščina »pri vsakodnevnem poslovanju zagotavlja govorno sporazumevanje v jeziku narodne skupnosti.« V zvezi z izdajo obrazcev E115 oziroma E118 so navedli, da »gre za tipske strukturirane obrazce, ki so predpisani s strani Evropske unije (EU), vsebina obrazcev je enaka v vsaki državi članici Evropske unije in vsaka država članica sme obrazce izpolnjevati v svojem jeziku« in pojasnili, da se zaradi navedenega »E obrazci oz. SED-i izpolnjujejo samo v slovenskem jeziku in ne tudi v jeziku narodne skupnosti.«

ZZZS svojih navedb o tem, naj bi smela država članica EU predpisane EU-obrazce izpolnjevati le v svojem jeziku, ni oprl na nobeno konkretno pravno podlago oziroma predpis, ki bi to določal. Že po 11. členu Ustave Republike Slovenije sta uradni jezik v Sloveniji na območju občin, v katerih živita italijanska in madžarska narodna skupnost, tudi italijanščina ali madžarščina, torej za jezika, lastna Sloveniji, državi članici EU, poleg slovenščine na območju občin, kjer živi italijanska ali madžarska narodna skupnost, nedvomno štejeta tudi italijanščina in madžarščina. ZZZS posluje v Kopru, ki je v skladu s 7. členom Statuta Mestne občine Koper določen kot območje, kjer živijo pripadniki avtohtone italijanske narodne skupnosti in kjer sta uradna jezika slovenščina in italijanščina, zato mora svoje poslovanje v celoti zagotavljati tudi v italijanskem jeziku.

Praksa ZZZS, da izdaja E-obrazce le v slovenskem jeziku, ni le neskladna z 11. členom ustave, temveč tudi s prvim odstavkom 5. člena ZJRS v povezavi s 3. členom istega zakona ter v primerih, ko stranka zahtevo vloži v italijanskem jeziku oziroma uporabo italijanskega jezika zahteva kadar koli med postopkom tudi v neskladju z drugim odstavkom 62. člena ZUP.

Varuh je zato na ZZZS poslal predlog, naj vlagateljem, ki zahtevajo E-obrazce v italijanskem jeziku, v skladu z zgoraj navedenimi predpisi obrazce izda v slovenskem in italijanskem jeziku. ZZZS je v svojem odzivu sicer vztrajal pri dosedanji praksi, »zavedajoč se pravic pripadnikov italijanske in madžarske skupnosti« pa so se za mnenje glede te zadeve zaprosili tudi Ministrstvo za zdravje, ki pa ga do priprave tega poročila še nismo prejeli (9.3-37/2019).

Priporočilo št. 20: Varuh priporoča Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, naj Območna enota Koper vlagateljem, ki zahtevajo E-obrazce v italijanskem jeziku, obrazce izda v slovenskem in italijanskem jeziku (smiselno enako priporočilo velja tudi glede izdaje obrazcev v madžarskem jeziku na območju, kjer je poleg slovenskega jezika uradni jezik tudi madžarščina).

2.2.3.4 Strnjeno o t. i. romski problematiki

Tudi v letu 2019 smo se odpravili na teren. Na začetku oktobra smo obiskali romsko naselje Brezje-Žabjak v sodelovanju z romskim svetnikom v Mestni občini Novo mesto. Rdeča nit razgovorov z različnimi prebivalci obeh naselij sta bila želja po priključitvi na električno omrežje in zavračanje prošenj za izredno socialno pomoč (glede slednjega naj bi bila, kakor smo slišali, CSD Kočevje in CSD Trebnje precej bolj velikodušna). Obisk smo začeli v Žabjaku, kjer smo takoj opazili, da se izvajajo gradbena dela za komunalno ureditev naselja. V Brezjah pa smo med drugim obiskali tudi tamkajšnji vrtec. Po navedbah dveh tamkajšnjih vzgojiteljic je bilo v ta vrtec vpisanih 28 otrok, dejansko pa naj bi ga obiskovalo 12. Menili sta, da ločeni vrtec za te otroke ne pomeni težave, ker se je v takem okolju z romskimi otroki mogoče bolj ukvarjati in se jim prilagoditi. Romski svetnik pa je bil glede tega drugačnega mnenja (romske otroke je po njegovem mnenju ustreznejše vključevati v običajne vrtce, uspeh takšnega pristopa pa naj bi potrjeval tudi z nedavnim ukrepom Mestne občine Novo mesto, ki je romske otroke vpisala v različne osnovne šole v občini, in ne samo v Bršljin, kakor dotlej). Romski svetnik je na primer tudi menil, da bi bilo treba staršem, ki otrok ne pošiljajo v vrtec, odvzeti socialne transferje. Tudi vzgojiteljici sta bili prepričani, da bi bili za spremembe stanja, ki se po njunem mnenju iz leta v leto poslabšuje, potrebni odločni ukrepi.

Dolgotrajnost postopka za predložitev Zaključnega poročila o delovanju medresorske delovne skupine za reševanje prostorske problematike Romov na vlado

Lani smo poročali, da Zaključno poročilo o delovanju medresorske delovne skupine za reševanje prostorske problematike Romov še ni bilo predloženo v obravnavo vladi. To se ni zgodilo niti v letu 2019. Ministrstvo za okolje in prostor, ki je vodilo zgoraj omenjeno medresorsko komisijo, nam je konec leta 2019 sporočilo, da so »istočasno z Varuhovim poizvedovanjem predlog Zaključnega poročila posredovali vsem ministrstvom in vladnim službam v ponovno medresorsko uskladitev«. Sporočili so še, da »glede na prejete odzive pozvanih predlog gradiva še vedno ni usklajen«, na izrecni vprašanji o pričakovanjih, kdaj bi bilo zaključno poročilo lahko predloženo vladi, in o (podrobnejših) razlogih za dolgotrajnost postopka, pa nam niso odgovorili.

Dolgotrajnost postopka usklajevanja besedila omenjenega zaključnega poročila se kaže kot svojevrstni znak dolgotrajnega reševanja prostorskih težav Romov, o katerih je varuh že leta 2012 poročal tudi s Posebnim poročilom o bivanjskih razmerah Romov na območju jugovzhodne Slovenije. V tem poročilu navedena priporočila tudi v letu 2020 niso nič manj aktualna. Po naši oceni tako dolgotrajno usklajevanje omenjenega zaključnega poročila presega razumne časovne okvire za reševanje perečih težav, kakršna je odprava kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, povezanih s pravno in komunalno neurejenimi romskimi naselji.

Varuh je o tej zadevi podrobneje pisal tudi v poročilu za leto 2017 v poglavju Predlog novele ZRomS-1 je bil razočaranje, vladi pa poslal priporočilo , naj čim prej zagotovi ustrezne pravne podlage, ki bodo pripadnikom romske skupnosti, ki živijo v nelegalnih naseljih, omogočale dejansko in učinkovito izvrševanje njihovih človekovih pravic, tj. dostop do pitne vode, sanitarij in elektrike. Navedeno priporočilo se je vlada v svojem odzivnem poročilu iz leta 2019 sklicevala na delo zgoraj omenjene medresorske delovne skupine, katere cilj je bil med drugim »priprava predloga ukrepov (zakonodajnih, organizacijskih, finančnih in podobno) za ureditev prostorske problematike in izboljšanje bivalnih razmer Romov«. Kar leto in pol po koncu delovanja omenjene medresorske delovne skupine (31. 5. 2018) pa zaključno poročilo o njenem delovanju še ni bilo predloženo v obravnavo vladi, za kar ni nobenega očitnega opravičljivega razloga. Menimo, da je zaskrbljujoče stanje na tem področju predvsem odraz pomanjkanja politične volje za dejansko izboljšanje bivalnih razmer pripadnikov romske skupnosti.

Ugotovljene kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, povezanih s pravno in komunalno neurejenimi romskimi naselji, kljub dolgoletnim priporočilom varuha torej še niso odpravljene. Glede na dosedanji potek dogodkov (žal) težko verjamemo, da bi oblasti v doglednem času nameravale stanje urediti in odpraviti težave. Ključna priporočila varuha glede bivalnih razmer Romov so zato še vedno aktualna: vlada mora zagotoviti učinkovito in dejansko uresničevanje človekovih pravic v nelegalnih romskih naseljih, kakor so na primer dostop do pitne vode, sanitarij in elektrike. Treba je določiti roke za pravno in komunalno ureditev naselij ter zagotoviti nadomestno ukrepanje vlade, če občina v določenem roku ne bi izpolnila svojih obveznosti (6.3-13/2018).  

Zakonska obveznost sprejemanja občinskih podrobnih področnih programov in ukrepov za uresničevanje posebnih pravic pripadnikov romske skupnosti kot mrtva črka na papirju

Varuh je v poročilu za leto 2018  poročal o položaju pripadnikov romske skupnosti v Občini Šentjernej. Občina ni sprejela občinskega podrobnega področnega programa in ukrepov za uresničevanje posebnih pravic pripadnikov romske skupnosti, kar je zakonska obveznost občine, ki bi morala biti izpolnjena že do septembra 2010 . Gre za eno redkih zakonskih obveznosti občin iz ZRomS-1, ki ima zakonsko določeni rok za izpolnitev. Podrobni program je temeljnega pomena za načrtovanje urejanja prostorskih težav romskih naselij, ki je predvsem obveznost občin . V občinah brez podrobnih programov prebivalci pravno in komunalno neurejenih romskih naseljih ne morejo pričakovati, da bodo njihova bivališča v doglednem času legalizirana ter imela zagotovljen dostop do vode, sanitarij in elektrike.    

Varuh je zato v poročilu za leto 2018 poudaril, da bi bil potreben nadzor državnih organov nad delom organov Občine Šentjernej  . Na to se je nanašalo tudi priporočilo varuha št. 19 , v zvezi z njim pa je Urad Vlade Republike Slovenije za narodnosti navedel, da tudi sam ugotavlja, da vse občine še vedno niso sprejele programov in ukrepov, zato je pripravil projekte, v okviru katerih je vsem občinam ponudil aktivno podporo pri pripravi akcijskih načrtov, vendar pa je bil odziv občin za sodelovanje v teh projektih »zelo slab«.

Ob koncu leta 2019 se je varuh obrnil na urad s prošnjo za informacije o tem, ali je že preučil možnosti za uresničitev priporočila varuha iz poročila za leto 2018 št. 19. Iz odziva, ki smo ga prejeli, izhaja, da so na Občino Šentjernej poslali poizvedbo o njenih aktivnostih za izboljšanje položaja romske skupnosti ter ji v okviru projekta ponudili tudi podporo pri oblikovanju konkretnega in uresničljivega lokalnega akcijskega načrta oziroma podrobnega programa. Vendar pa urad odgovora na svoje dopise od Občine Šentjernej tudi po dodatnih zahtevah ni prejel. Nazadnje so nam sporočili: »Glede na pristojnosti urad nima dodatnih vzvodov, ki bi občino lahko prisilili k sprejemu podrobnega področnega programa oziroma ukrepov, prav tako pa občine urad ne more prisiliti k posredovanju podatkov. Ne glede na to si bo urad v prihodnje, tako kot do sedaj, prizadeval za sodelovanje z občinami in predstavljanje pozitivnih učinkov proaktivnega ukrepanja občin na tem področju.«

Iz navedenega odgovora urada ne izhaja, da bi ta res preučil možnosti za uresničitev varuhovega priporočila št. 19. Namesto tega se je zadovoljil s spodbujevalnimi aktivnostmi, ki pa že več let nimajo učinkov. Nesprejemljivo je, da nekatere občine že skoraj deset let zamujajo z izpolnitvijo zakonskih obveznosti, državni organi pa glede tega ne uporabijo svojih pooblastil za nadzor iz 10. poglavja ZLS. Kakor rečeno, je občinski podrobni program temeljnega pomena za načrtovanje urejanja prostorskih težav romskih naselij. Varuh zato svoje priporočilo podaja tudi neposredno na vlado. (6.3-2/2018.

Priporočilo št. 21: Varuh priporoča Vladi Republike Slovenije, naj na podlagi drugega odstavka 56. člena ZDU-1 naloži Ministrstvu za okolje in prostor, da preuči izpolnjevanje zakonske obveznosti glede sprejetja podrobnega področnega programa in ukrepov za urejanje prostorskih težav romskih naselij (drugi odstavek 6. člena v zvezi z osmim odstavkom 16. člena ZRomS-1) v Občini Šentjernej in v tej zvezi opravi nalogo iz drugega stavka tretjega odstavka 88. a člena ZLS.

Brezplodnost urejanja romskih naselij z vidika lastninske pravice pravnih (so)lastnikov zemljišča – primer romskega naselja Krušče

Urejanje romskih naselij ne sme biti prepuščeno samovolji županov in občinskih svetov. Kadar občine niso aktivne pri odpravi ugotovljenih kršitev človekovih pravic, mora njihova dejanja nadomestiti država in zagotoviti spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, k čemur jo zavezuje 5. člen Ustave Republike Slovenije. Kadar država ne izpolni svoje dolžnosti za zagotovitev spoštovanja človekovih pravic, je odgovorna za njihovo kršitev.

Varuh že od leta 2011 redno opozarja na pravno in komunalno neurejeno romsko naselje Krušče v občini Brežice, nazadnje pa je o tem poročal v poročilu za leto 2017 , kjer je bila (znova) zapisana ugotovitev, da neurejeno pravno stanje romskega naselja Krušče ne pomeni le kršitve pravic pripadnikov romske skupnosti, ampak tudi poseg v lastninsko pravico (so)lastnikov zemljišča, na katerem je romsko naselje. Varuh ima  dopis župana Občine Brežice z dne 30. 7. 2002, v katerem ta enemu od solastnikov zemljišča, na katerem je romsko naselje Krušče, obljublja »odškodnino za nezakonito zasedbo zemljišč s strani Romov« in poznejši odkup teh zemljišč s strani občine. Neizpolnjene obljube lastnikom zemljišč leta 2019 trajajo že vsaj 17 let, težave glede romskega naselja Krušče pa Občina Brežice (oziroma njena predhodnica) neuspešno rešuje že vsaj 27 let, vsaj 22 let pa si neuspešno prizadeva za njegovo legalizacijo. Iz kronologije reševanja pravne in komunalne ureditve romskega naselja Krušče torej nazorno izhaja nesprejemljivo dolgo iskanje rešitev za odpravo kršitev temeljnih človekovih pravic, kakor sta pravica do osebnega dostojanstva (34. člen ustave) in pravica do zasebne lastnine (33. člen ustave).       

Občina vse do danes tudi še ni sprejela (uradnega) strateškega dokumenta, v katerem bi bile opredeljene posamezne faze pravne in komunalne ureditve naselja, kar je sicer obveznost samoupravne lokalne skupnosti iz drugega odstavka 6. člena ZRomS-1. To obveznost bi morala občina izpolniti že septembra 2010 , na predlog varuha iz leta 2019, naj sprejme takšen dokument, pa se sploh ni odzvala.  

Ena izmed posledic odsotnosti strategije pravne in komunalne ureditve naselja Krušče so tudi nenadne spremembe (neuradnih) načrtov občine. V letu 2002 je občina lastnikom obljubila odkup zemljišč, tudi varuhu pa je vse od leta 2011 zagotavljala, da bo po sprejetju občinskega prostorskega načrta začela odkupovati zemljišča. O urejanju romskega naselja Krušče je 16. 1. 2013 potekal tudi sestanek, ki so se ga udeležili župan, direktorica občinske uprave, nekaj predstavnikov solastnikov zemljišč, predstavniki takratnega Ministrstva za infrastrukturo in prostor, Ministrstva za pravosodje in javno upravo ter Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo. Na tem sestanku je občina pojasnila, da želi po sprejetju občinskega prostorskega načrta odkupiti zemljišča, sklepi sestanka pa so bili, da je občina izbrala ustrezni način reševanja prostorskih težav romskega naselja Krušče. Po tem, ko je bil odkup zemljišč, na katerih je romsko naselje, predviden z več let veljavnim načrtom občine za urejanje romskega naselja, ki je bil na sestanku 16. 1. 2013 kot ustrezen ocenjen celo na državni ravni, je občina leta 2017 seznanila varuha z nenadnim odstopom od tega načrta, in sicer s sklicevanjem na mnenje Ministrstva za javno upravo, iz katerega naj bi izhajalo, da »veljavna zakonodaja občini sami ne daje pravne podlage za odkup zemljišč na območju romskih naselij zaradi urejanja lastninskopravnih razmerij«. Občina Brežice po novem namerava pravno in komunalno urediti naselje Krušče najprej s tem, da »lastniki pri nosilcu urejanja prostora podajo pobudo za začetek postopka priprave občinskega podrobnega prostorskega načrta«, po pripravi izvedbenega akta pa »v postopek odkupa vstopijo Romi kot investitorji, ki posledično tudi pridobivajo gradbena dovoljenja in se priklopijo na manjkajočo infrastrukturo, ki jo gradi občina in s tem izboljšati bivalne razmere«. Pojasnili so nam tudi, da je treba »državi predlagati, da v razpisih Romom omogoči subvencioniranje kupnin za zemljišča«.

Zgoraj navedeno pomeni odmik od dotedanjih načrtov občine in s tem povezanih obljub lastnikom zemljišč, poleg tega pa se zagotavljanje pogojev za urejanje prostorskih težav romskih naselij in izboljšanje bivalnih razmer pripadnikov romske skupnosti, ki je v skladu s 5. členom ZRomS-1 predvsem naloga občine, prelagata na fizične osebe (lastnike zemljišč in Rome). Občino smo opozorili, da je bil zgoraj omenjeni odgovor Ministrstva za javno upravo podan ob uvodni ugotovitvi, »da gre očitno za precej kompleksno zadevo, katere podrobnosti ne poznamo, zato podajamo odgovor na podlagi podatkov, ki smo jih razbrali iz elektronskega sporočila«. Predlagali smo jim tudi, naj pristojne državne organe (znova) zaprosijo za strokovno pomoč in mnenje glede možnosti za odkup zemljišč, na katerih je romsko naselje, in v njej natančno opišejo zapletenost konkretnega primera pravnega in komunalnega urejanja romskega naselja Krušče, vključno tudi z dolgoletnimi načrti občine za odkup zemljišč in s tem povezanimi obljubami lastnikom zemljišč; s sklepi sestanka z dne 16. 1. 2013, na katerem je bil načrt občine na državni ravni ocenjen kot ustrezen; z dolgoletnimi kritikami varuha, ki se nanašajo na pravno urejanje naselja Krušče; z obveznostmi občine iz 5. člena ZRomS-1 ter z okoliščino, da država namenja celo sredstva za odkup zemljišč za ureditev in zaokrožitev naselij .  

Tudi teh predlogov varuha Občina Brežice ni upoštevala. V odgovoru varuhu je občina znova poudarila, da smejo občine v skladu z ZSPDSLS-1 pridobivati le nepremičnine, ki jih potrebujejo za opravljanje izvirnih nalog, brez nepotrebnih zalog, zato po njenem ni mogoče odkupiti nelegalno pozidanih zemljišč za Rome. Pojasnili so, da gradbena zakonodaja prepoveduje priključevanje nelegalnih gradenj na komunalno infrastrukturo in prodajo nelegalno pozidanih zemljišč, razen če se pravni posli sklepajo zaradi izvedbe legalizacije, zaradi česar se je občina skupaj z lastniki zemljišč pri reševanju romskega vprašanja znašla v začaranem krogu. Pojasnjujejo, da želijo lastniki zemljišča prodati občini, ta pa jih ne more odkupiti, saj bi šlo za posle s pravno napako in vprašljivo veljavnostjo, hkrati pa bi odkup pomenil tudi prenos bremena in odgovornosti legalizacije zgrajenih stavb na lokalno skupnost. Občina je še navedla, da se pravna podlaga, uporabljena v zgoraj omenjenem mnenju MJU, ni spreminjala. Občina še navaja, da pristojna ministrstva zelo dobro poznajo težave posameznih občin in priznavajo, da na reševanje vplivajo številni zakoni, zato je za dejansko rešitev treba sprejeti poseben interventni zakon. Občina je tudi opozorila, da so finančne spodbude za reševanje bivalnih razmer Romov namenjene le občinam z avtohtono romsko skupnostjo, Občina Brežice pa ne spada v to skupino. Navajajo, da so prek Skupnosti občin Slovenije vladi poslali predlog, da se v naslednjem paketu sprememb zakonodaje pripravi rešitev, ki bo vključevala tudi financiranje lokalnih skupnosti, kjer ni avtohtone romske skupnosti, so pa romska naselja, ter da naj bodo finančne spodbude za urejanje bivanjskih razmer romskega prebivalstva izrecno namenjene tudi za nakupe nelegalno pozidanih zemljišč in urejanje legalizacij.

V okviru obravnave zadeve je bil varuh kritičen tudi do komunikacije občine z lastniki zemljišč in Romi, saj občina prizadetih občanov namreč ni seznanila s spremembo vizije urejanja romskega naselja Krušče, te teme pa ni obravnavala niti Komisija za spremljanje položaja romske skupnosti v Občini Brežice. Varuh je zato občini predlagal, naj okrepi aktivnosti tudi na tem področju. Vsaj glede tega je občina upoštevala predloge varuha in v septembru povabila prizadete občane na sestanek, kjer je bila »predstavljena in pojasnjena situacija glede možnosti urejanja lastništva.« Nato pa je tudi prvič v tem mandatu sklicala še Komisijo za spremljanje položaja romske skupnosti.     

Na dolgotrajno urejanje naselja Krušče je varuh opozoril tudi Urad Vlade Republike Slovenije za narodnosti in v dopisu posebej poudaril, da mora v primerih, kadar občine ne odpravijo ugotovljenih kršitev človekovih pravic, njihova dejanja nadomestiti država in sama zagotoviti spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj jo k temu zavezujejo 5. člen ustave ter ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe s področja varstva človekovih pravic. Na zaprosilo varuha za stališče urada glede odstopa Občine Brežice od načrta, predstavljenega na sestanku z dne 16. 1. 2013, smo prejeli odgovor, da obžalujejo »morebiten odstop občine od prvotnega načrta urejanja naselja, vendar glede na pristojnosti urada in možnosti, ki jih imamo v razmerju do občine, ne moremo presojati njenih odločitev«. Skromen je bil odziv urada tudi na druga ključna vprašanja varuha. Tako se urad na primer ni želel opredeliti do zgoraj navedenega mnenja MJU, iz odgovora na vprašanje varuha o morebitnih aktivnostih urada ali ministrstev v zadnjih dveh letih za pospešitev pravnega in komunalnega urejanja romskega naselja Krušče (na primer zapisniki morebitnih sestankov, dopisi pristojnih ministrstev, poslanih občini v okviru nudenja strokovne pomoči, oziroma predlogi sprememb ustreznih predpisov), pa je izhajalo, da teh ni bilo. Prejeli smo le povzetek odgovora Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, kjer je zapisano, da v letih 2018 in 2019 niso izvedli razpisa za sofinanciranje infrastrukture na območjih, kjer živijo romske etnične skupnosti. Tudi v letu 2020 razpisa ne bo, ampak bo (morda) šele leta 2021, nanj pa se bo po zagotovilih pristojnega ministrstva lahko prijavila tudi Občina Brežice s projektom urejanja romskega naselja Krušče. Na priporočilo varuha, naj se oblikuje predlog zakonodajnih ukrepov, ki bodo neaktivne občine spodbudili k hitremu in učinkovitemu ukrepanju za pravno in komunalno ureditev romskih naselij, v primeru njihove neaktivnosti pa državnim organom zagotovili ustrezno pravno podlago za nadomestno ukrepanje, smo prejeli povzetek odgovora Ministrstva za okolje in prostor, v katerem je pojasnjeno, da je medresorska delovna skupina za reševanje prostorskih težav Romov z analizo zbranih podatkov o komunalni opremljenosti romskih naselij ugotovila, da glede prostorskega urejanja romskih naselij ni več ključna težava, da ta ne bi bila opredeljena v OPN-jih, niti da ta naselja ne bi bila komunalno opremljena, temveč je ključna težava ta, da se številna gospodinjstva na to komunalno opremo ne priključujejo. Pojasnjujejo, da mora po veljavnih predpisih hišni priključek na komunalno infrastrukturo zagotoviti vsak uporabnik sam, zato na ministrstvu menijo, da nadomestno ukrepanje države ali sankcioniranje občin v tem primeru ne bi doseglo želenega cilja, ampak bi kvečjemu lahko naletelo na negativne odzive drugih občanov.

Iz 5. člena ZRomS-1 torej izhaja, da je zagotavljanje pogojev za urejanje prostorskih težav romskih naselij in izboljšanje bivalnih razmer pripadnikov romske skupnosti predvsem odgovornost občine. Občina Brežice že devet let zamuja z izpolnitvijo obveznosti sprejetja podrobnega področnega programa in ukrepov (drugi odstavek 6. člena ZRomS-1), kot razlog za zdaj že več kakor četrt stoletja dolga neuspešna prizadevanja za ureditev romskega naselja Krušče pa navaja pomanjkljivo zakonodajo. Iz odgovorov Urada Vlade Republike Slovenije za narodnosti in ministrstev izhaja, da po njihovem ni težava niti pravna ureditev področja niti (več desetletij neuspešna) aktivnost občine. Z vidika obveznosti države iz 5. člena ustave, da na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine, je takšno stališče države nesprejemljivo.

Ob pazljivem branju osnutka zaključnega poročila o delovanju medresorske delovne skupine za reševanje prostorske problematike Romov  je sicer mogoče ugotoviti, da je tudi omenjena delovna skupina zaznala določene ovire na področju pravnega urejanja prostorskih težav romskih naselij, saj na primer pod ukrepom št. 6 v omenjenem poročilu predlaga sprejetje posebnega zakona za interventno urejanje romskih naselij, ki bi občinam olajšal izvajanje ukrepov pri prostorskem urejanju romskih naselij in izboljšanju bivalnih razmer Romov. Med drugim naj bi se v okviru tega pripravil tudi sistemski ukrep, da bi občina lahko upravičila nakup nepremičnin za namen reševanja prostorskih težav romskih naselij in da bi se do ureditve naselja omogočil priklop nelegalnih stanovanjskih objektov na komunalno infrastrukturo (6.3-4/2019).

Priporočilo št. 22: Varuh priporoča Vladi Republike Slovenije, naj okrepi aktivnosti za pripravo posebnega zakona za interventno urejanje romskih naselij.

Priporočilo št. 23: Varuh priporoča Vladi Republike Slovenije, naj določi ministrstvo, ki bo v skladu z 10. poglavjem ZLS izvedlo nadzor nad (ne)izpolnjevanjem zakonske obveznosti Občine Brežice glede sprejetja podrobnega področnega programa in ukrepov za pravno in komunalno ureditev romskega naselja Krušče (drugi odstavek 6. člena ZRomS-1).

2.2.3.6 Romi v drugih poglavjih letnega poročila

Problematika Romov je v letnem poročilu obravnavana tudi v poglavju 2.11 Varstvo dostojanstva, osebnostnih pravic ter varnosti in zasebnosti in sicer v naslednjem razdelku:
2.11.3.4 Pogledi na pietetni pokop v drugi svetovni vojni pobitih Romov so različni, zakonodaja pa nedodelana

2.2.3.5 Pravni položaj narodnih skupnosti nekdanje SFRJ

Varuhove dosedanje aktivnosti na področju ustavne oziroma zakonske ureditve statusa narodnih skupnosti nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji so bile v bistvenem opisane v že več letnih poročilih . Državni zbor Republike Slovenije je tudi na podlagi ponavljajočih se varuhovih priporočil februarja 2011 sprejel Deklaracijo o položaju narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v njej so med izhodišči za njeno sprejetje izrecno navedena tudi varuhova vsakoletna opozorila in priporočila). Stališče varuha ostaja nespremenjeno, in sicer, da je priznanje narodnih skupnosti nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji predvsem politično vprašanje, odločitev o ustavni in zakonski ureditvi statusa narodnih skupnosti nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji pa je pristojnost državnega zbora, ki lahko sprejema tudi ustavne in zakonske spremembe (169. člen oziroma 87. člen ustave).

V letu 2019 je varuh Ministrstvo za kulturo opozoril, da je že v svojem poročilu za leto 2014  poudaril, da  že več let predlaga, naj se začne razprava o položaju in ukrepih za uresničevanje kolektivnih pravic manjšin, ki jih ustava ne omenja, a so tako številne, da se je do njihovega položaja v Republiki Sloveniji treba opredeliti. Prav tam je varuh tudi predlagal sprejetje strategije za urejanje kolektivnih pravic manjšin, ki v ustavi niso posebej opredeljene; na te predloge se je odzvalo Ministrstvo za kulturo in v Informaciji o realizaciji priporočil Državnega zbora Republike Slovenije ob obravnavi dvajsetega rednega Letnega poročila Varuha človekovih pravic za leto 2014 (iz septembra 2016)  navedlo, da je varuhov predlog »vreden razmisleka« in dodatno pojasnilo vključenost različnih manjšinskih etničnih skupnosti v Resolucijo o nacionalnem programu za kulturo 2014–2017 ter podalo informacijo o delovanju Sveta Vlade Republike Slovenije za vprašanja narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v Sloveniji (svet).

V tokratni poizvedbi, poslani Ministrstvu za kulturo, nas je zanimalo, 1) kakšni so bili izsledki razmisleka o varuhovem predlogu; 2) ali ministrstvo v postopku priprave nove resolucije o nacionalnem programu za kulturo načrtuje zagotovitev pogojev za kulturno dejavnost in ustvarjalnost pripadnikov narodnih skupnosti nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji; 3) kako ministrstvo ocenjuje uresničevanje ciljev in ukrepov Akcijskega načrta za jezikovno izobraževanje na področju jezikov pripadnikov narodnih skupnosti nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ter  4) katere so bile aktivnosti sveta v letih 2016–2019 in kakšni so morebitni načrti v zvezi z njimi.

Glede prvega vprašanja je ministrstvo poudarilo, da je bilo v razpravi o zakonski ureditvi kolektivnih pravic narodnih skupnosti ugotovljeno, da njihovo varovanje precej presega področje kulturnega udejstvovanja, ki spada v pristojnost Ministrstva za kulturo. Pojasnilo je, da si narodne skupnosti nekdanje SFRJ želijo, da bi tudi na področjih, kjer še nimajo podobnih pravic kakor tiste manjšine, ki imajo kolektivne pravice zapisane v ustavi (ter se izvajajo in odražajo na področjih izobraževanja, javne uprave, pravosodja, notranjih zadev, mednarodnega sodelovanja, enakih možnosti ipd.), pridobili primerljive pravice, saj bi bil šele s tem v celoti izpolnjen pogoj za celovito uresničevanje njihovih kulturnih pravic. Glede zagotavljanja teh pravic naj bi bile narodne skupnosti nekdanje SFRJ sicer zadovoljne s prizadevanji Ministrstva za kulturo. Ministrstvo za kulturo je pojasnilo tudi, da so bila prav zaradi obsežnosti področja prizadevanja narodnih skupnosti nekdanje SFRJ »v zadnjih letih ponovno usmerjena predvsem v spremembo ustave, ki bi jim zagotovila kolektivne pravice«. Ministrstvo je poudarilo, da je »vprašanje priznanja kolektivnih pravic manjšin v prvi vrsti politično vprašanje, ne pa tehnično vprašanje, ki bi ga lahko rešil kak vladni resor s pripravo zakona s svojega področja« in navedlo, da je bilo ob obravnavi Zakona o uresničevanju kolektivnih kulturnih pravic pripadnikov narodnih skupnosti nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji tudi v državnem zboru ugotovljeno, da je to vprašanje neločljivo povezano z razpravo o spremembi ustave.

Na drugo vprašanje varuha je ministrstvo odgovorilo pritrdilno in pojasnilo, da bodo v  Resolucijo o nacionalnem programu za kulturo 2020–2027 vključeni cilji in ukrepi, ki bodo upoštevali pogoje za kulturno dejavnost in ustvarjalnost pripadnikov omenjenih skupnosti.

Glede tretjega vprašanja je Ministrstvo za kulturo pojasnilo, da je izhodišče jezikovne politike v tem, »da imajo vsi govorci in govorke, katerih prvi jezik ni slovenščina, v skladu s človekovimi pravicami in načeli Evropske unije pravico ohranjati in/ali obnavljati (revitalizirati) lastni jezik in kulturo. V tem oziru so upoštevana tudi načela in pravice za jezikovne skupnosti, ki jih opredeljuje Deklaracija RS o položaju narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v RS. Pomembno je poudariti, da svoj del odgovornosti za izvajanje različnih oblik ohranjanja maternega jezika in kulture nosijo tudi priseljenske skupnosti.«

Ministrstvo je pojasnilo, da se možnost učenja materinščine govorkam in govorcem drugih jezikovnih skupnosti zagotavlja na podlagi Zakona o osnovni šoli (ZOsn), ki določa, da se za otroke, ki prebivajo v Republiki Sloveniji in katerih materni jezik ni slovenski, ob vključitvi v osnovno šolo in s sodelovanjem z državami izvora organizira pouk njihovega maternega jezika in kulture. Po besedah ministrstva je uresničevanje teh pravic »nesistematizirano, saj države izvora, razen redkih izjem (Makedonija, Hrvaška), dopolnilnega pouka maternih jezikov in kultur finančno ne podpirajo. Nekateri jeziki priseljencev in priseljenk so tudi v naboru izbirnih predmetov, le-ti pa so namenjeni celotni populaciji in se obravnavajo kot tuji jeziki.«

Ministrstvo je povzelo letna poročila o izvajanju akcijskih načrtov za jezikovno izobraževanje in jezikovno opremljenost, ki jih pripravlja medresorska delovna skupina za spremljanje izvajanja jezikovne politike Republike Slovenije, iz katerih je razvidno, da »je največje število učencev osnovnih šol, ki se učijo hrvaščine (192 v šolskem letu 2017/18, 162 v šolskem letu 2016/17 in 177 v šolskem letu 2015/16), precej manj je tistih, ki se učijo srbščine (10 v šolskem letu 2017/18, 4 v šolskem letu 2016/17 in 12 v šolskem letu 2015/16) ter da se srbščina kot obvezni izbirni predmet poučuje samo na eni osnovni šoli v Velenju.« Kot težavo je navedlo, da sta hrvaščina in srbščina v skupini 12 tujih jezikov v okviru obveznih izbirnih predmetov, hrvaščina tudi med 6 tujimi jeziki v okviru neobveznih izbirnih predmetov, zato je težko sestaviti dovolj številčno skupino. Pojasnilo je še, da za makedonščino učni načrt za obvezni izbirni predmet sicer obstaja, vendar se pouk še nikoli ni izvajal.

V zvezi z izvajanjem jezikovne politike je ministrstvo tudi pojasnilo, da na Zavodu Republike Slovenije za šolstvo v okviru izvajanja dopolnilnega pouka maternih jezikov in kultur letno izvajajo strokovna srečanja za učitelje dopolnilnega pouka vseh jezikov narodnih skupnosti nekdanje SFRJ ter da tudi knjižnice pri načrtovanju svojega dela namenjajo posebno skrb kulturno-jezikovnim manjšinam, pri čemer je kot primer dobre prakse navedlo Knjižnico Franceta Balantiča Kamnik, ki od leta 2015 vzpostavljajo medkulturno knjižnično zbirko.

Iz pojasnil ministrstva o delovanju sveta izhaja, da je bila od leta 2015 seja sveta sklicana po enkrat na leto. Med zanimivejšimi je bila tista 22. 3. 2018, na kateri se je svet seznanil s predlogom Zakona o uresničevanju kolektivnih kulturnih pravic narodnih skupnostih pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, ki so ga v zakonodajni postopek v Državni zbor Republike Slovenije predlagali poslanci in z njim želeli trajno urediti politike in ukrepe na področju ohranjanja kulturne identitete in jezika ter zgodovine narodnih skupnosti in vzpostaviti stalno, z zakonom določeno institucijo, v kateri bo sogovornik za uresničevanje kolektivnih pravic in interesov  predstavnikov teh narodnih skupnosti država, ki ne bo odvisna od aktualne politike oziroma posameznih vlad.

Ministrstvo za kulturo, ki za svet opravlja administrativno-tehnične naloge, je v oktobru 2018 pozvalo vse narodne skupnosti, vladne organe in Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, naj imenujejo svojega predstavnika v svet, ker je mandat članov prejšnjega sklica sveta v skladu z njegovim poslovnikom prenehal s prenehanjem mandata Vlade Republike Slovenije septembra 2018. Postopek ustanovitve novega sveta je maja 2019 še potekal, saj je Ministrstvo za kulturo 21. 5. 2019 v medresorsko usklajevanje poslalo »predlog Sklepa o ustanovitvi, sestavi, organizaciji in nalogah Sveta Vlade Republike Slovenije za vprašanja narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji«, prva ustanovna seja sveta pa naj bi bila sklicana v 60 dneh po sprejetju sklepa na vladi.