S priporočilom št. 12 (2018)  je Varuh priporočil poslancem Državnega zbora, naj se odločijo, ali bodo izkoristili možnost iz 88. člena Ustave Republike Slovenije, po katerem zakone lahko predlaga tudi vsak poslanec, in vložili predlog dopolnitve tretje alineje četrtega odstavka 72. člena ZOFVI z jasno opredelitvijo organiziranih religioznih obredov (primeroma navedenih), ki naj ne bi bili dovoljeni v javnih vrtcih in šolah; oziroma predlog dopolnitve kazenskih določb z globo za prekršek za poseg v avtonomijo šolskega prostora z nedovoljenim organiziranim religioznim obredom; ali pa predlog spremembe veljavnega besedila s črtanjem prepovedi organiziranih religioznih obredov v javnih vrtcih in šolah oziroma njihovo izrecno dovolitvijo.

Priporočilo ostaja neuresničeno, vendar ga tokrat ne ponavljamo več. Državni zbor je z več kot dvotretjinsko večino vseh poslancev sprejel priporočilo, namenjeno  »vsem institucijam in funkcionarjem na vseh ravneh, da upoštevajo priporočila Varuha človekovih pravic Republike Slovenije, zapisana v Štiriindvajsetem rednem letnem poročilu Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2018«, vendar niti eden od poslancev ni tudi dejansko predlagal navedene spremembe zakona, kar potrjuje, da med izvoljenimi predstavniki ljudstva pač ni dovolj politične volje zanje. Po večletnem pošiljanju predlogov na ustrezno ministrstvo in glede na neuresničeni predlog tudi po njegovi predložitvi neposredno zakonodajalcu, štejemo, da ni realno pričakovati, da bi ponavljanje tega priporočila doseglo svoj namen.

2.1.3.1 Nekateri bi nad drugače misleče takoj z represijo – vendar prek Varuha!

Eden med pobudniki je Varuhu očital, da ko smo »prejeli pobudo o 'prepovedi krsta otrok' bi morali vložiti kazensko ovadbo in prijaviti društvo in podpisnika; kajti takšna pobuda ni samo absurdna; je javna diskriminacija in poseg v osnovne človekove pravice; je sovražni diskurz in po Kazenskem zakoniku pregonljivo kazensko kršenja ustave in deklaracij o človekovih pravicah«.

O omenjeni pobudi za prepoved krsta otrok smo podrobneje poročali na str. 71 in 72 poročila za leto 2016. Temu pobudniku pa smo se tokrat odzvali s pojasnilom, da je naš pogled drugačen od njegovega, saj omenjeno pobudo vidimo v prvi vrsti kot manifestacijo za sleherno demokratično družbo nujnega pluralizma misli oziroma mnenj. Bralčevo mnenje o njegovi absurdnosti , kritičnosti in podobno, sam(o) po sebi še ne more biti dovolj za to, da bi bil lahko represivni odziv države nanje upravičen. Ne nazadnje pa kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, lahko naznani prav vsakdo (146. člen ZKP) pisno ali ustno državnemu tožilstvu (147. člen ZKP) – in načeloma ni videti prepričljivega razloga, zaradi katerega naj bi varuh naznanjal kazniva dejanja, za katera so pobudniki prepričani, da so bila storjena.   

Pripominjamo še, da je ta zadeva nekoliko spominjala na tisto, o kateri smo poročali na str. 78 poročila za leto 2017, kjer je šlo za pobudnika, ki je bil prepričan, da gre v enem izmed pisem bralcev časnika Dnevnik za »sovražni govor in izrinjanje verske skupnosti iz javnega življenja«, ki je prizadelo njegova 'verska čustva in dostojanstvo' (3.1-1/2019).

2.1.3.2 Tudi 'božično voščilo' lahko prizadene verska čustva

Isti pobudnik, ki omenjamo zgoraj, je ob drugi priložnosti tudi ugotavljal, da se varuh ni odzval na javno objavo enega izmed državnih sekretarjev, ki po njegovem »žali kristjane z umazanimi živalmi« (omenjeni državi sekretar je za božič na Twitterju objavil napis MERRY CHRISTMAS YA FILTHY ANIMALS, kar je sicer znan citat iz ameriškega nič kaj očitno protikrščanskega božičnega komičnega filma Sam doma – v izvirniku Home Alone), ter da varuh »zlorablja diskrecijo v interesu, da so posamezne skupine državljanov vredne [njegove] pozornosti, kristjane pa se sme javno in nesramno napadati, žaliti, diskriminirati in izvajati sovražni govor v imenu svobode javne besede«.

Lahko smo sicer razumeli, da je nekatere zapis državnega sekretarja na družbenem omrežju Twitter močno prizadel. Vendar pa je dejstvo, da se je varuh na omenjeno objavo osebno že 26. 12. 2019 odzval z izjavo na svojem Twitterjevem računu (»Pogosto povemo, da je nujna etika javne besede. Tudi na soc. omrežjih. Svobode govora nam nihče ne sme vzeti, a bi se morali vsi bolj zavedati, kakšno moč imajo naše besede. Z neprimernimi, nedostojnimi, sovražnimi objavami avtorji posegajo v dostojanstvo ljudi, kar obsojamo«. Poleg navedenega je varuh 30. 12. 2019 v komentarju za Planet TV izrazil zaskrbljenost nad nestrpno retoriko javnih oseb in poudaril, da se morajo vsi nosilci javnih funkcij in politiki zavedati teže izrečenih besed ter se vzdržati diskriminatornih oziroma sovražnih izjav, ki ponižujejo, strašijo ali kako drugače škodujejo komur koli. »Nosilci javnih funkcij moramo biti zgled, skrbeti moramo za etiko javne besede, saj s svojim vedenjem dajemo legitimnost določenim oblikam izražanja in vedenja. Pravica do svobode govora je osnovna človekova pravica, a le dokler ne trči v pravice drugega«, je poudaril varuh v izjavi za omenjeno televizijo.

Prav tako s pobudnikom nismo mogli deliti mnenja, naj bi varuh zlorabljal diskrecijo in namenjal pozornost le nekaterim skupinam državljanov, kristjanom pa ne (naj spomnimo, da nam je v preteklosti že nekdo drug namenil zelo podobno kritiko[1]). Tudi v preteklih letnih poročilih[2] smo že večkrat navedli konkretne primere, ko se je varuh odzval na sovražnost zoper kristjane. Podobno je varuh tudi poleg zgoraj omenjenega odziva (takrat še) nedavno javno obsodil izražanje verske nestrpnosti oziroma sovraštvo v primeru oskrunitve treh objektov Katoliške cerkve v Mariboru in dveh krščanskih znamenj na območju Komende (sporočilo za javnost z dne 19. 11. 2019 z naslovom Varuh človekovih pravic obsoja vsakršno manifestacijo verske nestrpnosti oz. sovraštva[3]) (4.2-20/2019).

Že lani smo zapisali, da so očitki o varuhovi neobčutljivosti do pravic pripadnikov nekaterih verskih skupnosti neutemeljeni – in to lahko ponovimo tudi letos, četudi se takšni očitki vztrajno ponavljajo. Vendar opažamo, da gre pogosto za iste osebe, ki nam namenjajo takšne očitke.

 

2.1.3.3 Bi bilo treba opredeliti islamofobijo?

Lani smo poročali o ukrepih Slovenske škofovske konference, ki je pozivala k prijavljanju 'kristjanofobije'[4]. V letu 2019 pa se je na varuha obrnila politična asistentka na britanskem veleposlaništvu v Ljubljani in navedla, da je britanska vlada konec leta 2018 prejela poziv parlamentarna skupine britanskih muslimanov, naj sprejme uradno opredelitev islamofobije (parlamentarna skupina je predlagala naslednjo opredelitev: “Islamofobija je zakoreninjena v rasizmu in pomeni vrsto rasizma, ki je uperjen proti izražanju muslimanskosti oziroma tega, kar se dojema kot muslimanskost”[5]). Britanska vlada naj bi pri obravnavi predloga upoštevala tudi druge države, ki so nameravale sprejeti opredelitev islamofobije.

V Republiki Sloveniji podobno kakor na primer izraz 'sovražni govor' tudi 'islamofobija' še ni pravni pojem, izraz 'islamofobija' pa že obstaja v slovenskem knjižnem jeziku[6]. Izraz 'islamofobija' je v takšnih ali drugačnih izpeljavah občasno uporabljal tudi Varuh[7] kot »nerazumski strah in občutek ogroženosti zaradi islama«. Za varuha je eden izmed ključnih virov razumevanja izraza 'islamofobija' njena opredelitev v Splošnem političnem priporočilu št. 15 Evropske komisije za boj proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI), po kateri gre (v izvirniku) za »prejudice against, hatred towards, or fear of the religion of Islam or Muslims«, torej za predsodke, sovraštvo ali strah pred islamsko vero oziroma muslimani[8]. Naše načelno stališče sicer je, da se 'islamofobija' vsaj v nekaterih njenih pojavnostih, lahko prepozna(va) tudi med tistimi, kar veljavni slovenski pravni akti že prepovedujejo (in v nekaterih, ne pa vseh, primerih tudi sankcionirajo), vključno s hierarhično najvišjim, tj. Ustavo Republike Slovenije (ustava), ki v 63. členu vsebuje prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti ter spodbujanja k nasilju in vojni (podobno pa lahko velja tudi na zakonski ravni, gl. npr. 297. člen Kazenskega zakonika (KZ-1), 20. člen Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1), 8. člen Zakona o medijih (ZMed) itd.).

Ob vsem zgoraj povedanem pripominjamo, da se (ne)opredeljenost navedenega izraza doslej ni izkazala kot okoliščina, ki bi varuha ovirala pri njegovem delu. Bolj kot teoretična oziroma deklaratorna opredelitev se nam zdi pomembnejši dejanski odziv na tovrstne in temu podobne pojave v družbi. V ponazoritev tega primeroma napotujemo na zapis 'izrazi nestrpnosti zaradi približno desetih mladoletnikov brez spremstva v mestu z več deset tisoč prebivalci' v poročilu za leto 2017[9], ki opisuje primer našega uspešnega posredovanja pri županu ene izmed mestnih občin, v kateri se je med drugim pojavil tudi napis 'Fuck Islam', čeprav pri tem nismo uporabili izraza 'islamofobija' (podobno izhaja tudi iz drugih referenc[10]). Varuh pa se je na primer tudi v izjavi v zvezi s svinjskimi glavami in krvjo na gradbišču islamskega centra v Ljubljani[11] odzval z obsodbo dejanj, ki kažejo očitno nestrpnost ali sovraštvo na podlagi verskega prepričanja, ter obenem poudaril, da je pomembno, da so storilci takšnih dejanj odkriti, odziv državnih organov za odkrivanje in pregon takšnih dejanj pa hiter.

Pomembnejše kakor ukvarjanje s pravno (ne)zavezujočimi opredelitvami 'islamofobije' se nam torej zdi, da je odziv na versko ali katero koli drugo nesprejemljivo nestrpnost takojšen, in to po možnosti tam, kjer je nastala (če do nje prihaja v politiki, naj se odzove predvsem politika, če se pojavlja na forumih, naj se odzovejo udeleženci, ipd.). Seveda je treba prav tako tudi poudariti, da le drugačno mnenje nujno še ne pomeni spodbujanja k neenakopravnosti, nestrpnosti ali nasilju, saj mora biti prav tako varovana pravica do svobode izražanja, ki je na primer tudi po ustaljenem stališču Evropskega sodišča za človekove pravice imperativ demokratične družbe. Zato je treba biti pri sleherni aktivnosti, katere učinki bi lahko omejujoče vplivali (tudi) na svobodo izražanja, zadržan in posebej pazljiv.

2.1.3.4 Dejavnost Varuha glede svobode veroizpovedi in verskih skupnosti v drugih poglavja letnega poročila

Problematika povezana s svobodo veroizpovedi in verskimi skupnostmi je v letnem poročilu obravnavana tudi v poglavju 2.12 Svoboda izražanja in sicer v naslednjem razdelku:

2.12.3.3 Ko izražanje funkcionarja trči ob verska čustva…

Razdelek je dosegljiv v spletni različici tega letnega poročila, dostopni na spletni strani Varuha http://www.varuh-rs.si.