O motivaciji, moči (pooblastilih) in potrebnih virih za ukrepanje

doc. dr. Polona Selič; Urad varuha človekovih pravic

Nobenega dvoma ni, da so otroci, žrtve nasilja v družini, prikrajšani in pogosto močno oškodovani v procesih rasti, razvoja in zorenja.

Naše vedenje o družbeni naravi tega problema in njegovih razsežnostih rase. Soglasni smo v ugotovitvi, da smo vsem in vsakemu otroku kot družba dolžni zagotoviti določene standarde bivanja. Ob tem se radi sklicujemo na različne mednarodne dokumente, nastajajoče in/ali že sprejete nacionalne programe in poklicanost (poslanstvo) lastnih strok.

Toda kljub zavedanju, vedenju, zakonskim podlagam in rastočemu številu prizadevanj vedno znova ugotavljamo, da otrok pred nasiljem ne zmoremo zaščititi.

Pogosto se sprašujemo, kaj manjka, kaj še potrebujemo. Ali je to res poseben zakon, doslednejše izpolnjevanje razpoložljivih pooblastil ali kaj drugega.

Namen tega prispevka je pokazati, kako bi lažje prepoznali, razumeli in se učinkovito spoprijeli s pomanjkljivostmi sedanje ureditve – kako bi lahko odpravili »primanjkljaje poklicanih« nosilcev odgovornosti. Slednje je mogoče, ko opredelimo varovalne dejavnike v otrokovem* okolju, otrokove pravice postavimo v središče in jih umestimo na vse ravni od zasebne do državne, ravnanje nosilcev odgovornosti v otrokovi družini, sistemih in službah in na ravni družbe kot celote pa vrednotimo po kriterijih motivacije, moči in potrebnih virov. Opisano nam pomaga preseči stereotipne zaključke in mite o posameznikih in službah, ki »nič ne delajo« ali »nič ne uredijo«.

KLJUČNE BESEDE: nasilje v družini, pravice otrok, odgovornost, motivacija, moč (pooblastila), potrebni viri