doc.dr. Katja Filipčič; Pravna fakulteta

Nasilje v družini je tudi v Sloveniji vedno bolj prepoznaven problem, ki terja tudi ustrezne sistemske rešitve. Predlogi posameznih institucij glede uvajanja novih pooblastil (npr. policije) nedvomno pomenijo večanje senzibiliziranosti teh institucij za ta pojav. Nesporno pa tuje izkušnje in obsežna strokovna literatura kažejo, da zaradi kompleksnosti pojava (intenzivnejše ali tudi bolj strokovno) delovanje samo ene institucije ne more biti zadovoljivo in ne uspešno z vidika zmanjševanja tega pojava. Za uspešno spopadanje s tem pojavom pa štejem pristop, ki žrtvi omogoči realizirati njeno odločitev o spremembah v odnosu z nasilnežem z urejanjem vprašanj na različnih pravnih področjih, ki ji zagotovi fizično varnost in ki tudi vpliva na senzibiliziranje javnosti. Zato delovanje ene institucije brez sodelovanja z drugimi institucijami in brez umeščenosti posameznih ukrepov v celovit sklop obravnavanja nasilja v družini ne more bistveno zmanjšati nasilja v konkretni družini in v družbi sploh.

Države so se v 90. letih prejšnjega stoletja različno lotevale spopadanja s tem pojavom. Pristope k spreminjanju zakonodaje bi lahko razdelila v več skupin:

-       nekatere države so se omejile na spremembe civilne zakonodaje z uvajanjem prepovedi približevanja (npr. Finska in Španija),

-       nekatere so zagotavljale varnost žrtvi širše - tudi s pomočjo policije preko uvajanja novih policijskih pooblastil (npr. Nemčija, Avstrija),

-       nekatere so skušale povezati civilne in kazenske postopke, v katerih se obravnavajo primeri nasilja v družini (npr. nekatere države ZDA),

-       nekatere so se omejile predvsem na spremembo kazenske zakonodaje z uvajanjem novih inkriminacij ali spreminjanjem obstoječih (npr. Francija, Hrvaška),

Zavzemam se za t.i. integriran pristop, ki je značilen predvsem za Avstrijo in Nemčijo. Njegovo bistvo je v celovitem pristopu k preoblikovanju pristojnosti posameznih institucij pri obravnavnju nasilja v družini. Poleg tega pa zajema sodelovanje večih institucij in določa tudi obveznost države po celovitem pregledu nad obravnavanjem tega pojava in obveznem spremljanju oz. evalvaciji delovanja posameznih institucij  in določa tudi finančne obveznosti države.

Glede na povedano bi bilo za učinkovito spoprijemanje z nasiljem v družini pri nas treba prilagoditi, spremeniti ali dopolniti predvsem naslednje zakone: Kazenski zakonik, Zakon o kazenskem postopku, Zakon o pravdnem postopku, Zakon o policiji, Zakon o prekrških, Zakon o prekrških zoper javni red in mir, Zakon o nepravdnem postopku, Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Vendar pa dobra zakonodaja še ne zagotavlja ustreznega obravnavanja določenega družbenega pojava, enako pomembno je kvalitetno izvajanje zakonov. Institucije bodo morale poskrbeti za morebitne organizacijske spremembe, kadrovske okrepitve in kar je najpomembnejše, skrbeti bodo morale za stalno izobraževanje tistih, ki bodo s spremembami zakonodaje dobili določena pooblastila. Zakonodaja je namreč dobra šele takrat, ko se dobro izvaja.