mag. Branko Lobnikar; Fakulteta za policijsko-varnostne vede

Policijsko dejavnost razumemo kot dejavnost varovanja življenja in premoženja ljudi ter zagotavljanje reda, zato, da bi lahko ljudje v miru opravljali svoje delo. Policijsko dejavnost izvaja mnogo različnih organizacij, vsekakor pa je med njimi najbolj vidna javna policija. Slednja ima tudi največ pooblastil, pa tudi največ odgovornosti za izvajanje policijske dejavnosti.

Slovenska policija ima v svojem poslanstvu zapisano, da je njena naloga  pomagati ljudem, skrbeti za njihovo varnost in za varnost njihovega premoženja. Za policiste bi naj veljale vrednote, ki se kažejo v njihovem zakonitem in strokovnem delu, spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, poštenosti, nepristranskosti, nediskriminatornosti in odgovornosti. Kot okvir svojega delovanja si je policija zastavila policijsko delo v skupnosti, kjer policija skupaj z drugimi instituacijami in prebivalci v konkretni skupnosti skrbi (a) za zagotavljanje reda, (b) za preprečevanje kaznivih dejanj in odkrivanje ter procesuiranje osumljencev in (c) skrbi za zmanjševanje strahu pred viktimizacijo.

Postavlja se vprašanje, ali policija dejansko tako tudi dela. Lakmusov papir, kjer lahko ocenjujemo delo policije, ni vzdrževanje javnega reda in mira, niti preiskovanje kaznivih dejanj, ki spadata med tradicionalne naloge vseh policij tega sveta. Lakmusov papir sodobnosti policijske dejavnosti so področja, ki tradicionalno niso sodila na področje policijske dejavnosti ali pa jih policisti niso dojemalo kot nekaj, kar bi morali opravljati. Ukrepi policije pri nasilju v družini so vsekakor eno izmed teh področij.

Ko se pogovarjamo o vlogi policije pri preprečevanju in obravnavanju nasilja v družini, gre izhajati iz ugotovitev Varuha za človekove pravice (Varuh, letno poročilo, 2002), da je policija dolžna odločno in učinkovito ukrepati pri izvrševanju nalog, ki so ji zaupane. Pri tem Varuh posebej izpostavlja varovanje življenja ter zagotavljanje osebne varnosti ljudi in sklepa, da bi policija, ki bi ravnala defenzivno in v nasprotju z zaupanimi nalogami in pooblastili, ki jih ima v tej zvezi, posamezniku s svojo nedejavnostjo kršila njegove pravice in svoboščine.

Pri izvajanju ukrepov s področja upravljanja nasilja v družini policija sama ne more biti uspešna. Tu so ključnega pomena sodelovanje in dobri odnosi na lokalni ravni, ko je policija pri izvrševanju svoje socialne funkcije (vzdrževanje reda in miru ter zagotavljanje varnosti) lahko uspešna le, če sodeluje z drugimi institucijami. Varuh človekovih pravic pravi, da lahko policija s svojim strokovnim, preudarnim in predvsem nepristranskim posredovanjem policija pripomore k spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin tudi v primerih, ki so sicer na meji njenih pristojnosti. Gre za ukrepanje ob različnih medčloveških nesoglasjih in sporih, kot so skaljeni odnosi ali celo nasilje v družini, medsosedski spori in podobne življenjske okoliščine, ko se ljudje, ki si očitno ne znajo drugače pomagati, obrnejo po pomoč na policijo.

Nevarnosti, da policija pri tem kljub lepim besedam ni preveč uspešna, so mnogotere in se raztezajo od osebnega dojemanja policistov, kaj naj bi bilo njihovo delo do organizacijskih ukrepov. Pomembna nevarnost izhaja iz narave policijske (sub)kulture, saj so policisti načeloma nenaklonjeni žrtvam kaznivih dejanj. Raziskave so namreč pokazale, da policisti posredovanje v družinskih sporih ne dojemajo kot policijsko delo in se mnogokrat zatekajo k mitom o družinskem nasilju, ki izključujejo policijsko posredovanje. Tako lahko mnogokrat slišimo, da so si žrtve (še posebej ženske) same krive, če so pretepene, da si ženske mnogokrat stvar izmišljujejo, da kazenski postopek ne bi privedel do rešitve problema, zato je nesmiseln, da gre konflikte v zasebnem življenju, v katerega se policija ne bi smela vmešavati in podobno. Ob tem je treba opozoriti še ugotovitve raziskav o nasilju in agresivnosti znotraj slovenske policije; dobršen del policistov in policistk na svojem delovnem mestu s strani svojih kolegov doživlja nasilje in agresivno vedenje. Ob tem dejstvu je težko verjeti, da bodo viktimizirani policisti in policistke ustrezno skrbeli za viktimizirane prebivalce.

Naslednji problem je problem slabe usposobljenosti policistov za delo pri posredovanju v družinskih sporih in se dotika vprašanja, kako policiste sploh usposabljamo za policijsko delo. Največji problem pa je, da policija zelo redko sodeluje z drugimi organizacijami, ki jih je pri obravnavi nasilja v družini nujno potrebno vključiti in tako nadgraditi policijske ukrepe. Gre za vprašanje pristojnosti, organizacijskega prestiža, pripravljenosti na sodelovanje ter ne nazadnje zakonske neurejenosti področja medsebojnega sodelovanja.

Policija je edina javna služba, ki je prebivalcem na voljo 24 ur in sedem dni v tednu. In zaradi potreb skupnosti, ki se pojavljajo tudi takrat, ko ostale institucije ne delajo, policija za ljudi izvaja opravila, katerih namen ni odkrivanje, prijemanje in procesuiranje kaznivih dejanj. V to kategorijo spada področje nasilja v družini. Policija pa je lahko uspešna le, če pri reševanju teh problemov sodeluje z drugimi institucijami (tožilstvo, centri za socialno delo, nevladne organizacije in podobno). Počasi bi bil čas, da policija od besed (zapisanih v uvodu tega prispevka) preide k dejanjem.