Doc. dr. Janko Kersnik; Zdravstvena postaja Kranjska Gora, Zdravstveni dom Jesenice

Uvod
Ko se zaprejo vrata stanovanja, se obče veljavne norme pretvorijo v družinske rituale. Veselje in žalost, trpljenje in radost, vse dobi novo – intimno dimenzijo. Družinski člani zgradijo okoli sebe obzidje in ostali nepovabljeno ne vdirajo v to trdnjavo. Nasilje in zanemarjanje sta le dva negativna konca iste palice življenja, ki štrlita iz povprečja našega tabuiziranega družinskega življenja. Odstiranje tabujev bi lahko kvarilo čisto in skrbno pospravljeno podobo naših bivališč in zna biti tvegano. Zahteva pogum in soočenje z življenjsko stvarnostjo in s samim seboj, preverja trdnost vrednot in iskrenost našega odnosa do njih, prinaša vas tveganja, ki so združena z večjo odkritostjo in jasnejšim pogledom na stvari kakršne v resnici so. Pripravljenost za to zahteva zrelost, poštenost in notranjo trdnost, ne le posameznika, temveč tudi širše skupnosti. Možnost javnega pogovora in izražanja dilem in lastnih zavor mora biti odprta in varna. Ali smo že povsem dozoreli za to?

Nasilje nima le enega samega obraza. Pravzaprav je na nek poseben in vedno tudi dolgoročen način nasilno vse, kar moti ali omejuje osebnostni razvoj, mu ogroža oblikovanje pozitivne samopodobe, posega razdiralno v gradnjo posameznikove identitete in izkorišča njegovo nemoč in odvisnost. Posebej izpostavljeni so otroci. Ne samo udarci in poseganje v telesno integriteto ter spolno zlorabljanje otrok, tudi drugačno je lahko trpinčenje - od manipuliranja z otrokom (npr. v partnerskih bitkah za premoč), do brezbrižnosti, poniževanja, zastavljanja prezgodnjih ali pretiranih pričakovanj. Različne so oblike vedenja odraslih, pri katerih je - glede na okoliščine - vedno otrok tisti, ki ne more odgovarjati zase, se ne zna zaščititi in si ne more pomagati. Čeprav se vedno oziramo po aktivnih oblikah nasilja, je zanemarjanje prav tako ali pa še hujše sporočilo. Telesnega zanemarjanja se odkrije malo, vendar globlje in dalnosežnejše rane pušča čustveno zanemarjanje, ko se eden ali oba od staršev ne zmenijo za svojega otroka, ali mu ne nudita čustvene topline, ko jo potrebuje.

Ženske so naslednja skupina pogosto zlorabljenih ljudi za domačimi zidovi. Težko je potegniti mejo med partnersko dogovorjenim, sprejetim nasiljem v medsebojnih odnosih in družbeno sprejemljivim in zakonsko dopustnim nasilnim vedenjem posameznika nad posameznikom. Pa tudi tu so meje med enim in drugim za zaprtimi vrati zamegljene in nedostopne objektivnejši oceni. Na žalost ženske še vedno prepogosto padajo po stopnicah in se pri tem udarijo na najbolj nenavadna mesta. Zlata kletka je prepogosto ječa.

Vprašanje je, če se moškim godi dosti bolje. Verbalno šibkeje opremljeni so lahko lahka tarča spretnejših žensk, ki v uigravanju odnosov znajo izkoristiti svoje prednosti. Povzdignjeni glasovi in hrupno vedenje pogosto eskalira vse mere zdravega okusa. Pri tem gre verjetno za eno najsubtilnejših oblik nasilja nad otroki, ki so nehote in nič dolžni niti krivi priča neustreznega sporazumevanja in si pogosto tudi neustrezno razlagajo sporočila.

Starostniki so posebej izpostavljena skupina, v kateri se godijo zlorabe. Zdravstveno stanje jim pogosto onemogoča aktivnejše upiranje svojim skrbnikom, s svojim sebi lastnim nastopom, pa pogosto dajo povod za neustrezno ravnanje z njimi. Za razliko od otrok so namreč teže vodljivi, do svojih otrok – oskrbovalcev skušajo ohraniti pokroviteljski odnos, kar vodi v konflikt. Nerazrešena vprašanja v odnosih med starši in otroki ter zakonskimi partnerji otrok privrejo na dan in kvarijo odnose.

Ne nazadnje sami starši so žrtve nasilnega vedenja mladostnikov, ki jih verbalno ponižujejo in s svojim pogosto deviantnim vedenjem mučijo. Življenje na drugi strani zakona, zloraba drog, prsotitucija in kriminalno vedenje otrok, ki vedno znova izžemajo denar in čustva svojih staršev so oblika sodobnega družinskega nasilja, ki pehajo starše v depresijo in druge bolezni.

Prednosti družinske medicine pri obravnavi družinskega nasilja
Prednost družinske medicine pri obravnavi družinskega nasilja je obča prisotnost, kar daje vsem udeležencem izjemno dostopnost. Zaradi splošne naravnanosti obravnave vseh problemov občanov tudi destigmatizira iskalce pomoči. Prag za obisk pri zdravniku je lahko veliko nižji, vstopnica za pogovor o družinskih problemih je pri tem lahko najbolj banalen zdravstveni problem.

K veliki senzibiliziranosti družinske medicine za družinsko nasilje prispeva tudi usmerjenost stroke k celoviti obravnavi ljudi v njihovem delovnem in družinskem okolju, zavedanje, da družina lahko vpliva na nastanek in razvoj bolezni in da bolezen v družini spremeni odnose ter vlogo njenih članov.

Osebe, poškodovane v družinskem nasilju se slej ko prej zatečejo po pomoč k svojemu zdravniku družinske medicine. Prijavna dolžnost zdravnika obvezuje, da prijavi očitno poškodbo po tretji osebi in tudi sum, da je šlo za poškodbo po tretji osebi. Raziskovanje okoliščin in ugotavljanje dejstev je stvar organov za notranje zadeve, ki pa to lahko opravijo le ob ustrezni prijavi.

Številne motnje, bolezni in stanja, zaradi katerih se bolniki oglasijo pri zdravniku družinske medicine, lahko kažejo na moteno družinsko delovanje. Ob vseh drugih prednostih družinske medicine, je to področje najbolj občutljivo in zahteva največje angažiranje zdravnika. Enostavno je zamižati na eno oko in »zdraviti« posledice, moralno in odgovorno pa je ustrezno ukrepati.

Slabosti družinske medicine pri obravnavi družinskega nasilja
Srečujemo se s podobnimi problemi, kot vse ostale službe. Družinsko nasilje šele v zadnjem času stopa s časopisnih strani v naše vsakdanje življenje, kot del (neustreznega) vedenja in kot vedenje, ki je na žalost prisotno v naši družbi ter da ni rezervirano za izobčene iz družbe. Nihče ni imun pred njim, noben socialni status, izobrazba ali ugled ne varujeta družinskih članov pred nasilnim vedenjem drugih članov.

Glavna slabost družinske medicine pri obravnavi družinskega nasilja je v pomanjkanju veščin, kako se problemov lotiti. Vsekakor po pogostosti problemov, s katerimi se srečujemo, družinsko nasilje ne predstavlja ravno področje prvega zanimanja, temveč se nas dotakne predvsem takrat, ko ga zaznamo. Z obvezno specializacijo iz družinske medicine, se zdravniki s problemi in modeli reševanja spoznajo pravočasno.

Pri učinkovitejšem delu nas omejuje tudi način dela, ki onemogoča poglobljene in pogostejše stike z ostalimi akterji boja proti nasilju. V našem delavniku ni predvidenega časa za srečanja s patronažnimi sestrami, socialnimi delavci, psihologi, kriminalisti, prostovoljnimi organizacijami in drugimi vpletenimi v obravnavo družinskega nasilja.

Ker se problemi kljub vsemu dogajajo poredko, oz. je pravilneje reči, da se problemi identificirajo tako redko, da v tistem trenutku, marsikdo ne pozna socialne mreže, ki vodi postopke in obravnava družinsko nasilje. Vajeni, da moramo probleme svojih bolnikov obravnavati sami, se včasih ne znajdemo v predaji ustreznih informacij ustreznih institucij ter prevzemamo naloge, ki jih bolj suvereno in tudi uradno določeno lahko opravijo drugi veliko bolje.

Pomembna je tudi skrb zaradi porušitve medosebnih odnosov, ki so sicer temelj dela zdravnikov družinske medicine. Prijava predstavlja precej drastičen ukrep in težko je verjeti, da bo prva reakcija prizadetega navdušenje. V svoji naravnanosti »delati dobro, ne škoditi«, je to precejšen izziv.

Predlogi
V skrbi za druge moramo najprej poskrbeti zase. Razčistiti moramo svoj odnos do različnih oblik družinskega nasilja, kajti to je verjetno najtrši oreh, preden se lahko ločimo sistematičnih ukrepov, ki jih lahko izvajamo v okviru svojih pristojnosti.

Vse različne profile, ki se ukvarjajo z družinskim nasiljem je potrebno
−      ustrezno seznaniti s problemom;
−      ustrezno seznaniti s socialno mrežo, ki je na voljo za reševanje tovrstne problematike;
−      predstaviti veljavne predpise, ki to omogočajo;
−      posredovati možnosti, kako se da tovrstne probleme reševati in rešiti;
−      zdravnikom družinske medicine posredovati ustanove in naslove socialne mreže na lokalni ravni, ki se ukvarja z družinskim nasiljem z vsemi nalogami, ki jih lahko opravijo te ustanove;
−      zagotoviti ustrezno izobraževanje zdravnikom družinske medicine, ambulantnim in patronažnim sestram s tega področja;
−      izdelati navodila za ustrezno zdravniško obravnavo žrtev družinskega nasilja;
−      izdelati navodila za ustrezno zdravniško obravnavo povzročiteljev družinskega nasilja;
−      izdati pisna navodila in pripraviti enotne obrazce za prijavo suma družinskega nasilja;
−      zagotoviti povratne podatke o obravnavi družinskih članov zaradi družinskega nasilja vsem zdravnikom, ki imajo registrirane družinske člane iz take družine.