Irena Planinšek, Darinka Klemenc; Zveza društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije

Delovna skupina za nenasilje v zdravstveni negi pri Zbornici zdravstvene nege Slovenije – Zvezi društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije (Zbornice – Zveze )

Potrebo o obravnavanju nasilja  v zdravstveni negi  so zaznala tudi združenja medicinskih sester v Sloveniji. Zbornica zdravstvene nege Slovenije – Zveza društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije je na podlagi zaključkov simpozija Društva medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana, kjer so bili predstavljeni rezultati prve raziskave o nasilju zdravstvene nege v Sloveniji, oblikovala Delovno skupino za nenasilje v zdravstveni negi. Kasneje pa se je k aktivnemu delovanju na tem področju pridružil tudi Sindikat delavcev v zdravstveni negi Slovenje in imenoval varuha človekovih pravic za področje zdravstvene nege.

Kakšno je število žrtev nasilja, ki iščejo pomoč v naših zdravstvenih ustanovah, ni poznano.  Prav tako naša javna zdravstvena služba do sedaj ni opredelila svoje vloge pri obravnavanju žrtev družinskega nasilja.

Medicinske sestre in zdravstveni tehniki imamo zelo širok krog delovanja. Zdravstvena nega vključuje samostojno, soodvisno in sodelujočo obravnavo posameznikov vseh starosti, družin skupin in skupnosti, bolnih in zdravih ter v vseh okoljih. Zdravstvena nega vključuje promocijo zdravja, preprečevanja bolezni ter skrb za bolne, invalidne in umirajoče. Vendar pa je zdravstvena nega organizirana v okviru zdravstva, katere nosilec je zdravnik in nima samostojnega delovanja, kar pomeni, da v sedanji organiziranosti sistema zdravstva medicinske sestre lahko v formalnem smislu na področju obravnavanja družinskega nasilja izvajajo le svetovanje, vzgojo in izobraževanje, kar pa ni tako malo.
 
Narava našega dela je taka, da smo z bolniki neprekinjeno 24 ur vse dni v letu. To pomeni, da je priložnosti za zaznavanje, obravnavanje in reševanje te problematike veliko. Smo edina poklicna skupina, ki vstopa v družino v smislu preventive in edina, ki skozi proces zdravstvene obravnave posameznika poseže na njegova najintimnejša področja (npr. srečanje s posiljeno žensko). V našem delokrogu je vedno bolj prisotna individualna in celostna obravnava, kar je za žrtve nasilja še posebej pomembno.
 
Prav poseganje v družino ob patronažnem obisku nudi primerno situacijo za odkrivanje in preprečevanje nasilja vseh vrst in vseh starostnih skupin. Odkrivanje nasilja v družini (otroci, ženske, starostniki, invalidi, duševni bolniki, invalidi s posebnimi potrebami) je večplastno. Lahko ga prepoznajo tudi s pomočjo sorodnikov, sosedov, ki se na pojav odzovejo. Tako so patronažne medicinske sestre edine, ki morajo pričeti z razreševanjem tega problema. Do sedaj patronažne medicinske sestre niso bile članice nobenih polivalentnih timov, ki so obravnavali posamezne primere nasilnih dejanj v družini. Opažajo tudi, da zaradi neusklajenega delovanja posameznih ministrstev, ki skrbijo za enega in istega človeka ni zadostne koordinacije.  Tak primer je slaba koordinacija dela med področjema zdravstvene nege in socialne oskrbe,  zato predlagamo, da se koordinacija teh služb zakonsko uredi, da bo obveščanje med posameznimi izvajalci obvezno.   

Opozorili bi še na problem urejanja sprejema v dom starostnikov, saj patronažna medicinska sestra nima kompetenc (zakonskih pooblastil)  za urejanje te problematike. 

Medicinske sestre se pri svojem delu srečujejo z žrtvami družinskega nasilja. Zlasti so to urgentna in ginekološka dejavnost,  psihiatrija,  splošno zdravstvo zlasti patronažno varstvo. 

Članice Delovne skupine za nenasilje v zdravstveni negi so bile s strani zaposlenih v urgentnih in ginekoloških oddelkih Kliničnega centra Ljubljana zaprošene za pomoč.  Pri svojem delu se namreč pogosto srečujejo z različnimi oblikami nasilja, prav tako pa tudi v različnih vlogah: kot žrtve nasilja ali kot tudi strokovnjakinje, na katere se obračajo žrtve družinskega nasilja. Medicinske sestre, ki delujejo na tem področju, namreč ugotavljajo, da niso usposobljene za ugotavljanje in obravnavanje primerov nasilja. Ponavadi obravnavajo posledice poškodb in se ne poglabljajo v vzroke poškodb.  

Zato smo Članice Delovne skupine za nenasilje za njih pripravile izobraževalne delavnice za vse zaposlene (razen zdravnikov) in na podlagi evalvacijskih vprašalnikov ugotavljamo, da so razlogi za to sledeči: 

stereotipno gledanje na družinsko nasilje, kjer so medicinske sestre prepričane, da nasilje v družini ni problem, ki naj bi ga obravnavala zdravstvena nega. Menijo, da se nasilje dogaja določenemu tipu žensk, ki so po njihovi oceni redne uporabnice zdravstvenih uslug in večkrat pridejo na urgenco zaradi posledic nasilja. Menijo celo, da jim to gotovo ustreza, odgovarja. 

Pomembno je izobraževanje zdravstvenih delavcev, vseh  zaposlenih v zdravstvu (začenši pri zdravnikih), pedagoških delavcev (vseh zaposlenih v šolstvu in vzgoji).

V njihove izobraževalne programe je potrebno vnesti omenjene vsebine, ki naj jih predavajo različni, tudi zunanji strokovnjaki. 

neustrezna anamneza, ki ne vsebuje poizvedb o družinskem nasilju, saj pacientke ne spregovorijo o svojem stanju, zlasti ne ob direktnih vprašanjih -  iz znanih razlogov. 

Predlagamo uvajanje protokolov za rutinske poizvedbe ob vsaki poškodbi na urgenci in ginekologiji, tudi če ni evidentno, da gre za nasilje, kot del anamneze (npr. ponavljajoči zlomi rok, poškodbe obraza, trebuha, ginekološke težave neznanega izvora).  

veliko število poškodovancev in čas medicinske obravnave časovno omejen na minimum. 

Medicinske sestre in drugo zdravstveni delavci naj imajo na razpolago dovolj časa za obravnavo žrtve nasilja, tudi za razgovor, posebno ker ni drugega osebja v zdravstveni ustanovi, kamor bi tako osebo napotili.  

neusposobljenost zdravstvenega kadra za prepoznavanje žrtev družinskega nasilja: spremljajočih »skrbnih« spremljevalcev moškega spola, ki želijo biti prisotni pri ginekološkem pregledu svoje partnerice, zdravstveno osebje ne prepozna, kot možnih povzročiteljev. Podobno je z deklicami pri ginekologu, kamor jih spremlja »skrben« očka, enako velja za mladoletne osebe. 

Zato bi potrebovali nasvet, morda institucijo  kako naj zdravstveni delavci ravnajo v določenih primerih, kjer bi na kraju samem lahko največ storili za žrtev nasilja (npr. odprta telefonska linija kriznega centra, pisna gradiva, prijava primera). .

neustrezni prostori za zaupne razgovore z žrtvami nasilja
Pri zdravstveni obravnavi je lahko prisotno večje število zdravstvenega osebja, kjer ni zagotovljena zasebnost, intimnost, varovanje podatkov in je potrebno te pogoje zagotavljati  (upoštevati zakon o varovanju podatkov, podatke o poškodbah, žrtvah nasilja je potrebno imeti ločeno od drugih podatkov, hkrati pa omejiti dostop do informacij na minimum. To velja tudi za rutinska prijavljanja poškodb policiji. 

ukrepanje je prepuščeno osebi, ki je odkrila družinsko nasilje,
Medicinske sestre ugotavljajo, da se žrtve nasilja obračajo po pomoč ob praznikih, nedeljah, dostikrat v nočnem času, ko ni ustrezne službe za pomoč žrtvam. Iz tega izhajajo tudi strahovi, da bi odkriti problem, ki ga ne bodo mogli rešiti, ostal medicinski sestri.  24 urnega dežurstva socialne službe, telefonskega svetovanja ni, prav tako ni kriznega centra, kamor bi zdravstveno osebje napotilo žrtev nasilja. V pristojnosti medicinske sestre ali zdravstvenega osebja je le vzgoja, izobraževanje in svetovanje. Kakršnokoli ukrepanje pa lahko izvajajo nosilci zdravstvenega varstva, torej zdravniki, ki pa se praviloma tudi ne uspejo/ne želijo ukvarjati s celotno problematiko.

Za obravnavanje žrtev nasilja je v zdravstvu  potrebno  oblikovati klinično pot, kar vključuje  sistematično obravnavo vseh žrtev nasilja v zdravstvenih ustanovah  v Sloveniji, z opredeljenimi navodili in protokoli, z določeno odgovornostjo za izvajanje poizvedb, vodenje statistike, dokumentacije (zaupnost podatkov, komu je dostopna in posredovana…), za timsko obravnavanje znotraj zdravstva in sodelovanje z drugimi organizacijami in državnimi organi izven zidov zdravstvene institucije

obravnava zaznavanja nasilja, preprečevanje le tega in pomoč žrtvam nasilja ni problem ene poklicne skupine, pač pa celotnega zdravstva.  

Tudi minister za zdravje, nosilci zdravstvenega varstva – zdravniki, minister za delo, družino in socialne zadeve in drugi bodo morali prevzeti nekaj odgovornosti, da žrtve nasilja v našem zdravstvu niso deležne ustrezne obravnave ne po etičnih, pravnih in ne po drugih normah.  

Predlagamo, da se na nivoju države ustanovi center za zbiranje, ukrepanje in preprečevanje vseh vrst nasilja, ki bo imel podporo širše družbene skupnosti.