Katja Zabukovec Kerin, Društvo za nenasilno komunikacijo

V Sloveniji še nihče ni izvedel večje raziskave o nasilju v družini in potrebah žrtev. Tako lahko o trenutnem stanju sklepamo le na podlagi ocen organizacij, ki na tem področju delamo in številnih zgodb, ki jih povedo žrtve in storilci.

Največje težave pri reševanju problematike nasilja, ki jih opažamo v Društvu za nenasilno komunikacijo, so:
- ponudba pomoči žrtvam je koncentrirana v Ljubljani, dostop do pomoči je tako za mnoge žrtve, ki ne živijo v Ljubljani, težak ali nemogoč
- svetovalni program za storilce obstaja samo v Ljubljani in Mariboru
- premalo je prostora v varnih hišah, materinski domovi opravljajo funkcijo varnih hiš čeprav ne morejo zagotavljati varnosti stanovalkam
- nimamo specializiranih varnih hiš
- stanovanjskega problema žrtev po odhodu iz varne hiše ne ureja nihče, zato se jih kar polovica vrne v nasilno situacijo, iz katere so ušle
- v zaporih z obsojenci ne delajo programov, ki bi jim pomagali prenehati z uporabo nasilja po vrnitvi v matično okolje
- posamezne institucije nimajo izdelanih protokolov za primere nasilja v družini, zato je preveč prepuščeno senzibiliziranosti in usposobljenosti posamezne strokovnjakinje ali strokovnjaka
- preredka uporaba prepovedi približanja in drugih zakonskih možnosti za zaščito žrtev
- dolgi sodni postopki, nimamo specializiranih oddelkov na sodiščih
- pomanjkanje znanja in supervizije za področje nasilja v družini na institucijah
- časovno in vsebinsko neusklajeno delovanje različnih akterjev
- pomanjkanje sistematične primarne preventive.

V Društvu za nenasilno komunikacijo smo na podlagi izkušenj, ki smo jih pridobili od nastanka leta 1996, oblikovali predloge za spremembe in jih zapisali v predlog nacionalnega načrta proti nasilju nad ženskami. Način delovanja, ki ga ocenjujemo kot najboljšo možnost, smo poimenovali koordiniran pristop skupnosti proti nasilju nad ženskami.

Koordinirani pristop skupnosti proti nasilju nad ženskami

Koordiniran pristop skupnosti proti nasilju nad ženskami pomeni usklajen pristop skupnosti k reševanju problematike nasilja nad ženskami, katerega osnovna cilja sta zaščititi žrtve nasilja in soočiti povzročitelje nasilja s sankcijami ter odgovornostjo za njihova ravnanja. Breme in odgovornost za posredovanje v primerih nasilja prevzema skupnost in ne posameznica, ki je žrtev nasilja. Naloga skupnosti je torej, da zagotovi ženski varnost, povzročitelja nasilja pa sooči z odgovornostjo za njegova ravnanja.

V Sloveniji je reševanje nasilja večinoma odvisno od same ženske, žrtve nasilja in njene informiranosti. Med institucijami in organizacijami ni sistema medsebojnega informiranja. Pretok informacij v veliki meri onemogoča trenutno veljavni Zakon o varstvu osebnih podatkov. Za koordinirani pristop skupnosti je pomembno, da so informacije med sodelujočimi organizacijami izmenjane pravočasno in pravilno. Zato je potrebno vzpostaviti in predvideti spremembe Zakona o varstvu osebnih podatkov, ki mora organizacijam nalagati, da v primerih nasilja nad ženskami delajo v skladu z načeli koordiniranega pristopa skupnosti.

Vsaka organizacija, ki deluje na področju dela proti nasilju nad ženskami, se mora zavedati svoje odgovornosti, da nasilje preprečuje in ga ustavlja. Strokovnjakinjam in strokovnjakom pri posredovanju v primerih nasilja nad ženskami pomagajo izdelane smernice oz. protokoli, ki natančno predpisujejo postopke ravnanja.. Takšen način dela zvišuje kvaliteto pomoči ženskam z izkušnjo nasilja in zavezujejo akterje, da vsak na svojem področju izdelajo in udejanjajo strategije in prakse za boljšo zaščito žrtev nasilja.

Da bi prišlo do sprememb v odnosu skupnosti do nasilja nad ženskami, morajo strokovnjakinje in strokovnjaki med seboj sodelovati. Posamezni koraki morajo biti usklajeni časovno in vsebinsko ter z željami žrtve nasilja. Sodelovanje mora biti vodeno, strokovnjakinje in strokovnjaki se morajo kontinuirano usposabljati, naloge morajo biti jasno definirane, prakse dela standardizirane. V ta namen skupnost razvija politike in protokole za delo proti nasilju nad ženskami.

Pomoč žrtvam nasilja torej ne sme biti pomoč ene same organizacije. Med seboj morajo sodelovati vse, ki so pomembne za reševanje problematike nasilja nad ženskami: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Ministrstvo za notranje zadeve, Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za zunanje zadeve, centri za socialno delo in drugi socialno varstveni zavodi, policija, zdravstvene službe, vrtci, šole, sodišča, tožilstva, zapori, nevladne organizacije, varne hiše in druge organizacije.

Dostop žensk do kriznih centrov, ki omogočajo krizno namestitev, do varnih hiš, ki omogočajo začasno namestitev, do zagovorništva, ki ženskam nudi potrebno podporo in dostop do informacij o obstoječih oblikah pomoči, je pomemben del koordiniranega pristopa skupnosti proti nasilju nad ženskami. Pogoj, da je lahko multiinstitucionalno sodelovanje uspešno, je zagotovljena varnost za ženske, ki so žrtve nasilja, in njihove otroke. Zato je potrebno zagotoviti tudi zadostno število mest v varnih hišah.

Cilji koordiniranega pristopa skupnosti so:
- hitrejša ter učinkovitejša pomoč in zaščita za ženske, žrtve nasilja,
- izdelava ocene nevarnosti in varnostnega načrta,
- soočenje povzročitelja nasilja z odgovornostjo za njegova ravnanja,
- časovna in vsebinska usklajenost izvajanja ukrepov med posameznimi sodelujočimi organizacijami,
- izmenjava delovnih izkušenj za namene izdelave boljših in učinkovitejših praks in protokolov,
- medsebojni nadzor.