Uresničevanje pravic starejših v RS (ocene iz pobud Varuhu človekovih pravic)

Pripravila: mag. Bojana Cvahte

Varuh človekovih pravic se pri svojem delu pogosto srečuje z vprašanji varovanja človekovih pravic starejših oseb. Pri obravnavi kršitev in zagotovitve varovanja človekovih pravic je za varuha obvezujoča zakonodaja naše države, pa tudi mednarodne konvencije, listine in deklaracije, h katerim je pristopila. Varuh človekovih pravic se pri obravnavi  pravic ne naslanja samo na načelo zakonitosti, ampak tudi na načelo pravičnosti, kar je še zlasti pomembno pri obravnavi pravic in svoboščin starejših.

Politične, državljanske, ekonomske, socialne in kulturne pravice so predmet varstva številnih zavezujočih mednarodnih konvencij, paktov in protokolov. Slovenija je v okviru Združenih narodov in Sveta Evrope pogodbenica velike večine teh instrumentov.

Kljub temu, da so pri nas človekove pravice in temeljne svoboščine varovane na najvišji, torej ustavnopravni ravni, je pogosto viden razkorak med njihovim zakonskim in dejanskim uresničevanjem.

Ker je tema današnje okrogle mize varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin na področju starejših, vam bom predstavila tiste določbe Evropske socialne listine, ki se nanašajo na starejše. Listino so vlade članic Sveta Evrope podpisale in se v njej zavezale za čim večjo stopnjo enotnosti glede varovanja in uresničevanja idealov in načel, ter pospeševanja gospodarskega in družbenega napredka. Listina v naši državi velja od 1. julija 1999 dalje.

Nekoliko podrobneje bom predstavila 23. člen, v katerem so se države pogodbenice zavezale, da z namenom, da bi zagotavljale učinkovito uresničevanje pravic starejših oseb do socialnega varstva, neposredno ali v sodelovanju z javnimi ali zasebnimi organizacijami sprejmejo ali spodbujajo ustrezne ukrepe, katerih namen je zlasti, da:

- omogočajo starejšim osebam, da ostanejo polnopravni člani družbe tako dolgo, kot je to mogoče in to s pomočjo:
a) ustreznih sredstev, ki jim omogočajo spodobno življenje in aktivno vlogo v javnem, družbenem in kulturnem življenju;
b) informacij o službah in možnostih, dosegljivih starejšim osebam, ter o priložnostih, da jih uporabijo;

- omogočijo starejšim ljudem, da si svobodno izberejo svoj življenjski slog in zaživijo  samostojno v domačem okolju tako dolgo, kot želijo in zmorejo, s pomočjo:
a) nastanitev prilagojenih njihovim potrebam in njihovemu zdravstvenemu stanju ali  ustrezne pomoči pri prilagajanju njihove nastanitve;
b) zdravstvene nege in storitev, ki jih potrebujejo glede na svoje zdravstveno stanje;

- jamčijo starejšim osebam, ki živijo v ustanovah ustrezno pomoč, pri tem pa spoštujejo njihovo zasebnost ter sodelovanje pri odločitvah, ki se nanašajo na življenjske razmere v ustanovi.

Posebej je potrebno izpostaviti še 12. člen Evropske socialne listine, ki govori o pravici do socialne varnosti in zavezi posamezne podpisnice za uresničitev te pravice, 13. člen, ki govori o pravici do socialne in zdravstvene pomoči, 14. člen, ki zagotavlja pravico do storitev socialno varstvenih služb, 15. člen, ki govori o pravici invalidnih oseb do samostojnosti, vključevanja v družbo in sodelovanja v življenjski skupnosti, 16. člen, ki govori o pravici družine do socialnega, pravnega in ekonomskega varstva, 20. člen, ki govori o enakih možnostih ne glede na spol, 30. člen, ki govor o pravici do varstva pred revščino in socialno izključenostjo, ter 31. člen, ki govori o pravici do nastanitve, če naštejem le nekatere določbe.

*****
V luči varovanja teh določil Varuh človekovih pravic ugotavlja, da se starejše osebe obračajo nanj manj pogosto, kot bi pričakovali. To je posledica dejstva, da se starejši praviloma ne pritožujejo. Vsebinsko so pobude precej razpršene in se pojavljajo prav v vseh področjih, ki jih v okviru svojih pristojnosti pokriva varuh. Pobude se nanašajo npr. na pravico in odmero starostne, pa tudi vdovske pokojnine, pravice do invalidnine in dodatka za pomoč in postrežbo, vprašanja zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja, dolgotrajnosti sodnih in upravnih postopkov,  pravice do storitev in dajatev socialnega varstva, precej pa je tudi bivših imetnikov stanovanjske pravice, ki živijo v denacionaliziranih stanovanjih.

Pogoste so pobude, ki se nanašajo na starejše občane, ki so uporabniki domskega ali drugega institucionalnega varstva, ali pa živijo sami in zapuščeni doma. Še vedno se čuti pomanjkanje mest v domovih za starostnike, pa tudi čakalne dobe so predolge. To še zlasti velja v primerih bolnih starostnikov, ki za samostojno življenje niso več sposobni in jih po odpustu iz bolnišnic ni možno na hitro nikjer namestiti. To narekuje zagotovitev zadostnega števila tako imenovanih negovalnih postelj (najbolje v okviru bolnišnic), kjer bi bila starostnikom omogočena podaljšana zdravstvena nega in socialna oskrba. Preveč je tudi primerov, ko se na nas obračajo starejši občani in povedo, da so sami, bolni, pogosto le delno pokretni. Mnogokrat se šele po naši intervenciji za takega starostnika organizira pomoč na domu, včasih tudi institucionalno varstvo.

Poznamo primere starostnikov v domovih in oskrbovancev v socialno varstvenih zavodih, ki se na varuha obračajo zaradi domnevno neustrezne nege, odnosa osebja, ki jih varuje in neguje, kvalitete hrane, nezmožnosti sodelovanja pri pomembnih odločitvah, ki se nanašajo na organizacijo življenja v domu. Večkrat se ob pritožbi starostnika pokaže, da dejansko ne gre za slabo ali nekorektno nego, pač pa za preprosto osamljenost starega človeka, ki si želi le bližine sočloveka, pogovora in človeške topline. Premalo se zavedamo, da je bližina prijaznega človeka za vsakega, še posebej pa bolnega ali starega posebnega pomena. Ob tem lahko mirno zapišemo, da je glede na potrebo po komunikaciji in bližino sočloveka v naših domovih za starostnike zaposlenih prav gotovo premalo ustrezno usposobljenih ljudi.

Ne smemo pozabiti še na eno okoliščino – to je prizadevanje, da se čim več starostnikom omogoči čim daljše bivanje na svojem domu. O tem govori druga alinea 23.člena Evropske socialne listine in prav na tej točki smo v naši državi še zelo šibki.

Kaj pa nasilje? Zdi se, da so različne vrste nasilja nad starejšimi kar prepogoste. Govorimo lahko o nasilju, ki ga starostniki doživljajo v obliki tatvin, ropov in podobnih nasilniških kaznivih dejanj, pa tudi nasilja, ki se dogaja skrito za domačimi, včasih celo za institucionalnimi zidovi. To je lahko fizično, pogosteje pa se odraža kot oblika pritiska na starejše, da nekaj storijo ali ne storijo, čeprav tisto ni v njihovem interesu.

******

Glede na vse te ugotovitve so predlogi varuha, da se v institucijah, kjer živijo starejši, zagotovijo nove, dodatne zaposlitve. Potrebno je razširiti programe pomoči na domu in socialnega servisa in zagotoviti enake pogoje pri plačilu teh storitev. To velja tudi za plačilo storitev zdravstvene nege in oskrbe, ki jih krije zdravstvena zavarovalnica in bi morali veljati za vse starostnike, tako tiste institucionalnem varstvu, kot tiste, ki živijo doma. Varčevanje, oziroma prihranki sredstev, ki gredo na račun človeškega dostojanstva, so z vidika varovanja človekovih pravic povsem neetični in nedopustni. Z vsemi sredstvi je tudi potrebno preprečiti vsako nasilje nad starejšimi, pa naj bo fizično, psihično, ali pa gre za druge oblike prisile.

Ker je v dejavnostih, namenjenih starejšim, premalo oseb, ki bi znale ravnati s starejšimi, je potrebno omogočiti in organizirati usposabljanje že zaposlenih, pa tudi prostovoljcev (tudi v okviru programa javnih del), ki bi aktivno sodelovali pri zagotavljanju za naše starostnike varnejšega in prijetnejšega danes in jutri. Potrebno je zagotoviti čim večjo osveščenost civilne družbe v smislu promocije delovanja prostovoljnih in dobrodelnih organizacij, saj nobena družba ni tako bogata, da bi vse dajatve in storitve lahko financirala sama. Pomoč ljudi, ki želijo pomagati in se želijo za takšno pomoč tudi usposabljati, je za to za vsako družbo neprecenljive vrednosti.

Ne moremo trditi, da v družbi ni nobenih mehanizmov, ki bi starejšim zagotavljali dobro sobivanje v naši družbi. Vendar pa vse prevečkrat ugotavljamo, da so starejši,  pozabljeni od v bitki za boljši jutri vpetih otrok in sorodnikov, prepuščeni socialnim ustanovam, ki se včasih zganejo šele na opozorilo. O njihovih pravicah, načinu življenja prepogosto odloča stroka ali svojci. Sami imajo premalo možnosti za varstvo svoje samostojnosti in samobitnosti. Pogosto svojih pravic tudi ne poznajo ali pa ne vedo, na koga se lahko obrnejo.

Zato je naloga družbe promocija pravic, ki jih imajo starejši. Za uveljavljanje teh pravic je starejše potrebno vzpodbujati in jih osvestiti, da te pravice imajo. V družbi, ki se stara, kot je to primer pri nas, mora pojem medgeneracijske solidarnosti zavzemati osrednje mesto. V narodu, ki je številčno šibak, je pomemben in dragocen vsak posameznik. In tu se vključijo tudi mediji, ki morajo v družbi spodbujati zavedanje o starosti, o pravicah starejših in o možnostih, ki jih za zadovoljevanje svojih potreb in pravic starejši imajo.

*****

Do sedaj sem govorila o starejših, ki na tak ali drugačen način potrebujejo pomoč. Ob koncu mojega prispevka naj poudarim, da nikakor ne smemo pozabiti tudi na vse tiste starejše, ki so še kako sposobni skrbeti sami zase in lahko še veliko prispevajo k razvoju celotne družbe. Takšni starejši se praviloma ne obračajo na varuha, čeprav lahko ugotovimo, da so njihove pravice z vidika participacije v družbi in upoštevanja njihovih izkušenj prepogosto spregledane in to na škodo njih kot posameznikov, pa tudi družbe kot celote.

Vemo, kako zelo so lahko starejši  koristni in potrebni mlajši generaciji in to ne samo zaradi varstva vnukov. Še kako aktivno lahko sodelujejo pri oblikovanju družbene realnosti in nam vsem ponudijo v razmislek spoznanja in vedenja iz svojih bogatih življenjskih izkušenj.

Potrebno je torej poučiti starejše o njihovih pravicah in jim pojasniti, kje in kako jih lahko uveljavljajo. Potrebno jih je vključiti v družbeno dogajanje, jim pokazati, kako koristni so lahko in kako jih družba potrebuje. Potrebno jih je motivirati, da bi čim dlje ostali delavni in družbeno aktivni. Tako kot stari ne morejo brez mladih, tudi mladi ne morejo brez starejših. Gre za vzajemen odnos med generacijami, ki edini lahko vodi v zdravo družbo.