Spoštovani gospod predsednik! Gospe poslanke, gospodje poslanci!

Kdor čaka, dočaka, bi lahko rekel na začetku in s tem izrazil zadovoljstvo, da bo državni zbor danes le obravnaval moje poročilo za leto 1997. Hkrati bi rad izkoristil to priložnost, da se zahvalim za vašo včerajšnjo odločitev, da obravnavamo to točko danes, da jo bomo lahko, predvidevam, opravili v enem kosu, kar včeraj verjetno ne bi bilo mogoče.

Ta trenutek mi je, lahko mirno rečem, bolj domače poročilo za leto 1998, ki ga ravno v teh dneh končujemo in bo šlo v tisk. Seveda pa, če obravnavamo poročilo za leto 1997, to poročilo nič ne izgubi na aktualnosti, zlasti zaradi obžalovanja vrednega dejstva, ki ga poudarjam že kar na začetku. Ključni problemi, na katere opozarjam v tem poročilu za leto 1997, se v lanskem letu, žal, niso razrešili. Seveda pa pričakujem, da mi ne boste zamerili, če bom nekatera dejstva iz poročila za leto 1997 nekoliko osvežil s podatki, ki so novejšega datuma.

Tretje poročilo varuha človekovih pravic je to. Nekaj problemov, s katerimi se v teh poročilih ukvarjamo, je kar stalnih, kar se pokaže tudi iz tega poročila in kar vam je, prepričan sem, dobro znano. Ob tem se zastavlja naslednje vprašanje. Kaj pomeni dejstvo, da se ključni problemi, ki vplivajo na uveljavljanje spoštovanja človekovih pravic v naši državi ne razrešujejo? Postavlja se vprašanje, ki je vse bolj resno. Ali ni tudi to, takšen odnos do problemov, pomembnih za spoštovanje človekovih pravic, pravzaprav neka oblika njihovega sistematičnega kršenja? Zaradi vsega tega se nam na nekatere probleme že skorajda upira opozarjati, vendar, seveda, ne bomo odnehali in prepričan sem, da bo današnja obravnava tukaj, tudi z vašo pomočjo, prispevala k temu, da se nekatere stvari vendarle premaknejo. Zlasti glede tistih problemov, ki so najbolj trdovratni.

Ob tem moram tudi že kar uvodoma omeniti sklepe državnega zbora ob obravnavi mojih prvih dveh poročil, ki se, žal, vsaj v celoti, niso izvršili. Če pogledamo celotno problematiko s katero se srečujemo pri svojem delu, potem jo lahko razdelimo na dva dela. Eno so, lahko bi rekel, sistemski problemi, torej tisti problemi, kjer je od samega delovanja države, od njene ureditve odvisno ali je mogoče pomagati posamezniku, ki se obrne name. Drugi del pa so posamični problemi, torej nepravilnosti, pomanjkljivosti v delovanju posameznih državnih in drugih organov iz naše pristojnosti, samovoljno ravnanje, prekoračitev pooblastil in podobno.

Pri slednjih smo, to lahko tudi že kar takoj rečem, uspešni, kar zavzeto pa sodelujejo tudi državni organi. To pa hkrati pomeni, da sem povsem jasen, da pri sistemskih problemih, ki jih bom podrobneje prikazal v nadaljevanju, take odzivnosti in takega zavzetega reševanja ni. Odločujoči sicer kažejo veliko razumevanja za naše predloge, naše ocene; kakšna polemika z ministrstvi o tem, ali naše ocene držijo ali ne, pravzaprav sploh ni možna. Vendar to razumevanje, ta verbalno izražena pripravljenost za reševanje, in ta dobronamernost na žalost ne dajejo nekih rezultatov. Zaradi tega pravzaprav to ni neko stanje, ki bi ga lahko zelo hvalil.

V letnem poročilu za leto 1997 smo skušali na zelo kratek način, da ne bi bilo dolgočasno in preveč branja, predstaviti tudi pregled spoštovanja nekaterih z ustavo in mednarodnimi konvencijami zagotovljenih človekovih pravic in izpostaviti tiste, ki so na tem področju najbolj ogrožene, oziroma tiste, kjer prihaja do največ problemov. Pričakujem, da boste tudi to oceno uporabljali pri svojem delu. Tako, da bi se tista opozorila, ki smo jih na tem mestu dali, potem tudi upoštevala in da bi se problemi odpravili.

V nadaljevanju želim predstaviti predvsem sistemske probleme, ki jih omenjam. Manj pa bi se ukvarjal s predstavitvijo pomanjkljivosti in nepravilnosti posamične individualne narave. Prikaz takšnih primerov pa je namenjen tudi temu, da se to upošteva pri urejanju posameznih področij. S tem v zvezi naj omenim, da smo se odločili, da za neka zaključena področja pogosteje uporabljamo tudi možnost priprave posebnih poročil, ki naj bi jih obravnavala pristojna delovna telesa državnega zbora, da bi na ta način v okviru svoje pristojnosti oziroma nalog za spremljanje stanja na področju, ki ga pokrivajo, imela tudi prikaz stanja z naše strani. Torej prikaz konkretnih problemov s katerimi se srečujemo.

V poročilu za leto 1997 opozarjamo na nekatere ključne dejavnike, ki kažejo, da z doseženim na področju spoštovanja človekovih pravic in zagotavljanja pravne varnosti v naši državi, ne moremo biti popolnoma zadovoljni. Najbolj skrb vzbujajoče je seveda to, da je treba na nekatere resne probleme opozarjati že tretjič. Ti dejavniki, če jih prav na kratko naštejem, čeprav ne dvomim, da ste prebrali poročilo so naslednji.

Pravni red v državi ni popoln in stabilen. Državni organi delujejo neučinkovito in pogosto celo nezakonito. Koga vse imam v mislih pri neučinkovitem delu? V veliki meri različne inšpekcije, pri nezakonitem delu kršenje zakonskih rokov, ki je kar množično in zaradi česar se nihče posebej ne vznemirja. Odkrite in ugotovljene nepravilnosti se prepočasi odpravljajo. Problem je očitno v določanju prednostnih nalog, prioritet, saj ni mogoče verjeti, da odgovorni niso sposobni razrešiti pogosto precej preprostega problema. Obveščanje javnosti o vladnih namerah, o namerah države pri urejanju posameznih področij, je pomanjkljivo. Usklajevanje med resorji za rešitev problemov je predolgo. Izrazito pada v oči dejstvo, da še nekako uspemo razrešiti nek zahtevnejši problem, če je v pristojnosti enega samega ministrstva. Zelo težko je pa včasih priti do konca kakšnemu relativno preprostemu problemu, čim sta vključeni dve ministrstvi ali več.

Odnos države do posameznika je pogosto neprimeren, pa naj gre za vidik abstraktnega obravnavanja v smislu predpisov ali pa v smislu konkretnega obravnavanja bodisi na okencu državnih organov ali v drugih stikih, ki jih imajo državni uslužbenci s posamezniki. Pomanjkljiva je skrb za nekatere kategorije prebivalstva, ki nosijo največje breme gospodarske preobrazbe. Učinkovitih pritožbenih poti na številnih področjih še vedno ni. Mislim, da ni treba posebej poudarjati dejstva, da obstoj varuha človekovih pravic ne pomeni, da ni potrebno imeti pritožbenih poti, ne samo formalnih pravnih sredstev, ampak tudi neformalnih pritožbenih možnosti v vsakem družbenem podsistemu. Teh pri nas še nismo razvili do takšne mere, da bi bili lahko zadovoljni in, kot vidite, posebej izrazito opozarjamo na takšno problematiko na področju zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja.

Na splošno pa bi kot enega od ključnih dejavnikov lahko omenili dejstvo, da je pomanjkljiv smisel za urejeno delovanje državnih in drugih organov od normativne ravni, kjer vidimo, da celo odločitve ustavnega sodišča glede neustavnosti posameznih aktov in postavljeni roki za njihovo uskladitev niso upoštevane, do povsem konkretnih vidikov delovanja posameznih organov.

Po teh splošnih dejavnikih lahko pogledamo kakšno pa je potem stanje na področju spoštovanja človekovih pravic in pravne varnosti v državi. Še vedno je za to stanje značilno nerazumno dolgotrajno odločanje o številnih sodnih in upravnih postopkih. Izboljšanja stanja ni. Nasprotno. Ponekod se število nerešenih zadev povečuje. Manjši porast nerešenih zadev v celotnem slovenskem sodstvu v zadnjem letu, torej manjši porast, ne pa zmanjšanje zaostanka, še ne predstavlja znakov za izboljšanje stanja. Nujno potrebnih novih in dopolnitev obstoječih zakonov, pomembnih za varstvo človekovih pravic, je bilo sprejetih le malo. Uveljavljanje nekaterih pravic in varstvo drugih je zato onemogočeno ali pa bistveno oteženo. Predvsem ugotavljamo, da so praktično vsi problemi na področju uveljavljanja človekovih pravic posledica slabega delovanja države. Resna prizadevanja za izboljšanje je zaslediti le na nekaterih področjih, rezultate pa komaj kje. Zaradi slabe odzivnosti vlade, in deloma tudi državnega zbora, so neuspešna tudi opozorila varuha, ki terjajo razrešitev znanih sistemskih problemov človekovih pravic v Sloveniji. Zdi se, da tem vprašanjem posvečamo premalo pozornosti, zadnje čase ugotavljamo tudi to, da se pojavljajo poskusi olepševanja stanja, na primer, s pretiranim poudarjanjem nekaterih dobro delujočih sodišč, ko je govora o zaostankih na sodiščih. To seveda ni rešitev za probleme. Nasprotno, ustvarjanje lažnega vtisa zmanjšuje zavzetost za njihovo reševanje, torej za izboljšanje.

Na probleme v delovanju sodstva in uprave nas opozarja tudi tujina, čeprav ne bi želel tega uporabljati kot argument za podkrepitev svojih trditev, ker mislim, da je teh argumentov v konkretnih pobudah, ki jih predstavljamo v teh poročilih, dovolj. Evropska komisija je navajala nekatere podobne ugotovitve. Problematiko sodstva pa smo zasledili tudi v poročilu ameriškega State Departmenta.

Poglejmo najprej konkretneje probleme, pomanjkljivosti na področju zakonodaje. Na mnogih področjih je nepopolna ali zastarela, ni prilagojena veljavnim pravnim temeljem, od ustave do mednarodnih konvencij, in ni prilagojena dejanskemu stanju v družbi. Sprejemanje potrebnih zakonov poteka prepočasi, niti uskladitev z ustavo še ni izvedena. Rad bi opozoril na sicer za koga obrobno dejstvo, da uporaba predpisov nekdanje SFRJ postaja vse bolj moteča, celo če predpis ni izrazito neustrezen. Imamo kar precej pobud, v katerih se posamezniki spotikajo ob citiranje zveznih uradnih listov ob navajanju zakona o splošnem upravnem postopku, in mislim, da je osem let po osamosvojitvi že skrajni čas, da stopimo na lastne noge tudi kar zadeva tovrstno zakonodajo.

Počasno je tudi odpravljanje neskladij med posameznimi zakoni in odpravljanje pomanjkljivosti novih zakonov, ki se pokažejo ob njihovem izvajanju. Tudi postopek prilagajanja zakonodaje standardom Evropske unije bo prinesel po naši oceni nove praktične probleme ob uvajanju novih predpisov. Praktično vsak zakon, ki kakorkoli posega v pravice posameznika, ob implementaciji prinese nekatere probleme, pokažejo se, rekel bi, luknje, pravne praznine, neusklajenosti z drugimi zakoni. Seveda, to ni nič dramatičnega, to ni nekaj, kar bi bilo samo po sebi vredno strašne kritike. Kritike vredno pa je, če ni v primerno kratkem času novih predlogov, torej, če ni takšen zakon noveliran na način, da bi se ti problemi odpravili. Dejstvo pač je, da zakonodajni postopek ne pomeni le sprejemanja novih zakonov, ampak tudi njihovo prilagajanje in vpenjanje v celovit pravni red. Zdaj pa se celo, kot sem rekel, neustavnosti, ki jih ugotovi ustavno sodišče, pogosto ne odpravijo v postavljenem roku. Pri tem je seveda odveč poudarjati, da te neustavnosti prizadevajo interese ljudi, saj sicer ne bi sprožili postopka za presojo ustavnosti.

Da bom povsem konkreten navajam nekaj področij, ki jih je potrebno na novo zakonodajno urediti, da bi bilo možno učinkovito varstvo pravic, oziroma da bi se izboljšal položaj posameznika. Čisto na začetek postavljam vprašanje ureditve pogojev in postopkov za dopustne posege v človekove pravice in postavitev temeljev za učinkovit nadzor pri izvajanju takšnih posegov s strani obveščevalnih in varnostnih služb. To smo omenjali že v poročilu, ki ga obravnavamo, mislim pa, da je to vprašanje posebej aktualno.

Drugič. Poudarjeno omenjam zakon o skladu za poplačilo vojne odškodnine, to pa zato, ker gre za zakon, ki bo šele omogočil uveljavljanje pravic, ki so posameznikom že priznane. Veste, da zakon o žrtvah vojnega nasilja in pa zakon o popravi krivic priznavata nekatere pravice. Veste, da v postopku po zakonu o popravi krivic že prihaja do izdaje pravnih aktov, ki neposredno, konkretno posameznim osebam priznavajo pravico do odškodnine, seveda pa s tem papirjem posameznik nima kaj početi, ker ni tega drugega zakona. To poudarjam zaradi tega, ker prihaja do absurdne situacije, ko država pravzaprav postavi posamezniku pravico za steklo. Priznava mu jo, uveljaviti je pa ne more. To je nekaj, kar se ne bi smelo dogajati, zlasti pa v teh primerih, ko gre za praviloma starejše osebe, med katerimi je vsakdo dejansko in utemeljeno v skrbeh, ali bo doživel priznanje tistega, kar mu po njegovem mnenju pripada in kar mu je bilo v tej hiši že priznano.

Poudarjamo tudi potrebo po čimprejšnjem sprejetju zakona, ki bo uredil napotitev, pridržanje, varstvo pravic in zdravljenje oseb z duševnimi motnjami. Še vedno ni sprejet nov zakon o izvrševanju kazenskih sankcij. Ureditev uveljavljanja z mednarodnimi akti zagotovljene pravice do azila ni ustrezna. Potrebno bo sprejeti nov zakon, ki je, kot vem, v osnutku že pripravljen. Posebej pomemben je zakon o ureditvi statusa oseb iz drugih republik nekdanje Jugoslavije, ki so imele ob osamosvojitvi stalno prebivališče v Sloveniji. To je edina pot za rešitev problema, na katerega opozarjamo že v vseh naših poročilih in na katerega nas opozarja spet tudi tujina, namreč ureditev statusa določenega števila, ocene so različne, oseb, ki živijo pri nas. Ob tem bi omenil še ravnokar objavljeno odločbo ustavnega sodišča, ki ugotavlja, da je neustaven 81. člen zakona o tujcih, kar pomeni, da je tudi po tej plati ob postavljenem 6-mesečnem roku bržkone to tudi edina pot, da se opravi ta neskladnost.

Na področju ekonomsko-socialnih razmerij je bistvenega pomena zakon o delovnih razmerjih in samo pozdraviti velja, da ste začeli njegovo obravnavo. Želel bi, da je čimprej sprejet. Jasneje in podrobneje bo treba urediti postopke uveljavljanja številnih socialnih pravic. Postopki za dodeljevanje subvencij in nekaterih drugih oblik državnih pomoči so nepregledni in ne vključujejo mehanizmov za enako varstvo pravic vseh upravičencev. Trdno vztrajamo na naši zahtevi, da se uredi brezplačna pravna pomoč za določene kategorije in določene postopke. Predlog o vzpostavitvi preživninskega sklada je naletel na podporo tudi v tej hiši in upam, da bo ob odločenosti, da se to področje na ta način uredi, prišlo čimprej tudi do dejanske ureditve.

Potrebno bo realizirati tudi plačilo odškodnine žrtvam nasilnih kaznivih dejanj, kar je navedeno oziroma določeno že v veljavnem zakonu o kazenskem postopku in razmisliti, ali ne bi bilo primerno ratificirati oziroma podpisati najprej ustrezne mednarodne konvencije. Izboljšati je potrebno normativno ureditev pritožbenih možnosti na zdravstvenem področju. In končno, s tem pa ta spisek ni izčrpan, nacionalni stanovanjski program naj zagotovi realnejše možnosti za pridobivanje socialnih stanovanj.

Če bi hotel zdaj povedati, kateri od teh aktov so ključni, katere bi bilo na vsak način potrebno sprejeti še letos, potem bi to veljalo skoraj za vse od naštetih. In šele če bi se to zgodilo v tem letu, bi lahko ob letu osorej rekli, da je bilo pa v tem letu na področju normativne ureditve človekovih pravic res nekaj bistvenega narejenega.

Drugi sklop problemov je delovanje državnih organov. Osrednji problem na tem področju, ki predstavlja tudi očitno kršitev pravic številnih ljudi, so nerazumno dolgotrajni postopki v sodstvu in upravi. Pri upravnih postopkih pa gre tudi za kršitev veljavnih zakonskih rokov. Pri delovanju državnih organov prihaja seveda tudi do primerov samovolje, prekoračitve pooblastil, nekorektnega ravnanja in kršitve načel dobrega upravljanja. Vendar tako po številu kot po resnosti ne predstavljajo množičnega ali sistematičnega pojava. Zahtevajo pa seveda resno obravnavanje in stalna prizadevanja za izboljšanje stanja.

Ko govorimo o zaostankih, bi vam želel na tem mestu te zaostanke najprej na področju sodnih postopkov ilustrirati z nekaterimi konkretnimi primeri, svežimi, da ne bo kdo rekel, da gre za stanje, ki je že davno preseženo. Na splošno lahko rečem, da je potek številnih postopkov na različnih sodiščih takšen, da predstavlja kršitev ustavno zagotovljene pravice do sodnega varstva. V preteklem letu, torej že po tem poročilu, ki ga obravnavamo, se je okrepilo zavedanje o resnosti tega problema. Seznanjeni smo z oblikovanjem nekaterih rešitev za izboljšanje stanja, vendar do otipljivega izboljšanja še ni prišlo. Skupno število nerešenih zadev se je v letu 1998 kljub vsemu temu opozarjanju in kljub vašim sklepom, celo povečalo. Največji zaostanki so na večini okrajnih sodišč, na delovnih in socialnih sodiščih, upravnem sodišču in na upravnem oddelku vrhovnega sodišča. Na žalost torej tudi na obeh vrstah specializiranih sodišč, ki so bila, domnevam, ustanovljena med drugim tudi zaradi tega, da bi specializirano sodišče učinkoviteje obravnavalo zadeve s svojega področja. Nekaj obljubljenih primerov:

Na upravnem oddelku vrhovnega sodišča so konec lanskega leta obravnavali tožbe vložene v letu 1995. Najprej prednostne. V letu 1998 so obravnavali približno 400 tožb iz leta 1995. 1995. leta, ni napaka! Po skoraj štirih letih jih ostaja še 900. Kazenski oddelek vrhovnega sodišča je imel avgusta 1998 423 nerešenih zahtev za varstvo zakonitosti. Povprečna doba reševanja je 2 leti. Stanje se je kasneje celo nekoliko poslabšalo. Čeprav gre za prednostne in nujne zadeve. Upravno sodišče ima približno 3 letni zaostanek oziroma zaostanek, ki odgovarja 3 letnemu pripadu. Na delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani je predvideni rok za začetek obravnavanja prednostnih zadev glede prenehanja delovnega razmerja 2 leti. To ne pomeni, da je na drugih delovnih sodiščih stanje boljše, ampak ta konkretni podatek imamo. Na istem sodišču od socialnih sporov prihajajo na vrsto tožbe vložene leta 1995. Na okrajnem sodišču v Piranu 4 pravdni sodniki ne bodo mogli rešeti zaostankov še nekaj let. Na okrajnem sodišču v Ljubljani traja leto in pol do izdaje sklepa o izvršbi. Izvršilni oddelek okrajnega sodišča v Mariboru je imel ob koncu leta okoli 25 tisoč nerešenih izvršilnih zadev. Torej tudi izvršilne zadeve so pomembne, ker posamezniku, ki je uspel v pravdi ne pomaga papir na katerem mu je povedano, da mu nekaj pripada. Pomembno je, da se odločitev sodišča tudi izvrši. Pomembno je zato, da imamo dejansko občutek pravne države. Pomembno je tudi za spoštovanje dostojanstva sodišč, ki morajo svoje odločitve tudi izvesti v praksi. Na okrajnem sodišču v Kopru smo na primer izvedeli, da bo pravdna zadeva iz leta 1994 na vrsti čez 1 leto in tri mesece in nekaj podobnega velja tudi za nepravdno zadevo iz leta 1995. Toliko za ilustracijo, kakšno je stanje.

Statistika včasih lahko celo pokaže boljšo sliko. Boljšo sliko zaradi tistih sodišč, ki delujejo tekoče. Hvala bogu ,da imamo tudi taka, vendar, na žalost, za vsakega posameznika je bistveno delovanje tistega sodišča na katero se je on moral obrniti.

Še nekaj podatkov glede zaostankov v upravnih postopkih. Znano je, da velja pri večini postopkov zakonski dvomesečni rok za odločitev, za denacionalizacijske postopke pa enoletni rok od popolnosti vloge. Zaskrbljujoče je, da se jasne zakonske določbe kršijo in da iz leta v leto ne prihaja do izboljšanj, ki bi dokazovala, da si odgovorni vsaj prizadevajo spoštovati veljavne zakone. Nekaj primerov. Pritožbeno odločanje na ministrstvu za okolje in prostor traja več kot dve leti. Davčna uprava rešuje pritožbe, ki po zakonu ne zadržijo izvršitve odločbe, več kot dve leti. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve rešuje pritožbe v različnih postopkih bistveno dlje kot pa to določa zakon. Pri izvajanju zakona o denacionalizaciji ni zaznati bistvenega napredka. Številni so primeri, ko o vlogah, ki so bile že leta 1992 popolne, še vedno ni odločeno. Nerazumno dolgotrajni so nekateri postopki centrov za socialno delo, kar je posebej nesprejemljivo, ko gre za vprašanja, ki posegajo v pravice otrok.

Kljub izboljšanju stanja pri obravnavanju vlog za sprejem v državljanstvo, so še vedno zaostanki in še ni dokončno odločeno o številnih zelo starih vlogah, celo o nekaterih po 40. členu zakona o državljanstvu, torej tistih, ki so bile vložene v letu 1991. Odločanje o dovoljenju za začasno in stalno prebivanje v številnih primerih traja krepko prek zakonskega roka. Zakonski rok je resno prekoračen pri odločanju o zahtevkih po zakonu o popravi krivic. Omenjal sem že, da gre tu praviloma za starejše osebe, zato je taka dolgotrajnost posebej boleča, za državo pa neugledna. Zadnje čase ugotavljamo, da grozi nevarnost, da bi zaradi arbitrarnega odločanja na komisiji po zakonu o popravi krivic prišlo celo do kršitve enakosti pred zakonom. Dolgotrajnost odločanja o pravicah iz tako imenovanih vojnih zakonov je v nekaterih primerih privedla do očitnega materialnega prikrajšanja. Ob hkratnih vloženih vlogah primerljivih upravičencev eden že nekaj časa prejema mesečne prejemke, drugi pa sploh še ne. Toliko o primerih.

Z ustreznimi organizacijskimi pristopi je možno - trdim – odpraviti, ali vsaj ublažiti zaostanke v upravnih postopkih. Doslej smo naleteli le na en tak primer, pri obravnavanju vlog za sprejem v državljanstvo. Takšen pristop je nujen in posebej smiseln zlasti tam, kjer je zaostanek za zakonskih rokom stalen, to pomeni, da število rešenih zadev v grobem odgovarja novemu pripadu. Priča smo nedopustni sprijaznjenosti s protizakonitim načinom poslovanja.

Mimo teh težav pri samem delovanju uprave oziroma državnih organov, samo še nekaj drugih opozoril, da ne bom predolg. Različnim oblikam socialnih problemov bo še naprej potrebno posvečati posebno pozornost. Posebej izstopajo primeri socialne izključenosti zaradi dolgotrajne brezposelnosti in primeri revščine. Posebej je občutljiv položaj otrok v družinah, ki se srečujejo s takimi problemi. Ti očitno nimajo enakih izhodiščnih možnosti kot njihovi vrstniki.

Še nekaj stavkov o osamosvojitveni problematiki, ki jo na nek način že ves čas izpostavljamo. V letu 1998, torej v preteklem letu, sedem let po osamosvojitvi, je vendarle prišlo na tem področju do nekaterih pomembnih premikov, vendar problemi še niso dokončno razrešeni. Sprejet je bil zakon o vojaških pokojninah, katerega izvajanje pa povzroča oziroma odpira nekaj novih problemov. Vlada je sprejela odločitve in kriterije, ki naj razrešijo problem vojaških stanovanj, to je bilo konec lanskega leta, vendar pa postopki v skladu s temi odločitvami še niso stekli. Ministrstvo za notranje zadeve je oblikovalo zakon o ureditvi statusa oseb iz drugih republik nekdanje Jugoslavije, ki so imele ob osamosvojitvi stalno prebivališče v Sloveniji, vendar je še negotovo, kdaj bo sprejet. Priporočam, da ga vendarle obravnavate v tistem roku, ki ga je postavilo ustavno sodišče za ureditev neskladja zakona o tujcih z ustavo. Pospešeno je potekalo obravnavanje vlog za sprejem v državljanstvo. Znaten del zaostankov je bil rešen, vendar pa, kot rečeno, nekatere zadeve še ostajajo odprte.

Reševanje problemov se je očitno pospešeno začelo; upam si domišljati, da smo nekaj k temu prispevali tudi z našim vztrajnim opozarjanjem. Vendar pa je treba zdaj pospešeno pripeljati te zadeve do konca.

Nekaj stvari bi preskočil in za konec rekel samo tole. Kaj lahko storimo, oziroma v katero smer lahko, ob omenjenih številnih problemih, iščemo rešitev? Trdim, da problemi, ki se vlečejo iz leta v leto, niso nerešljivi. Gre le za postavitev ustreznih prioritet, tako v zakonodajni aktivnosti kot tudi v delovanju posameznih področij javne uprave. Celovita strategija za sodstvo je očitno potrebna. Tukaj je bil sprejet sklep pred letom in pol, da je potrebno pripraviti program razreševanja zaostankov na sodiščih. Takšnega programa v integralni in pisni obliki, žal, še nisem videl. Najbrž bi bilo prav, da tudi do tega pride, da bi se potem vsi tisti, ki lahko vsak na svoj način prispevajo k izboljšanju stanja, zavedali svojih nalog. Na drugi strani je seveda potrebna reforma državne uprave, ki naj razreši tudi probleme, ki so s tem v zvezi navedeni. Predvsem se ne smemo sprijazniti s protizakonitim in slabim stanjem. Državljani, ki jih tarejo problemi, mislim, da si zares zaslužijo temeljito obravnavo njihovih težav, ki je strnjena v poročilih varuha.

Toliko v mojem uvodu. Pričakujem plodno razpravo, predvsem pa želim, da bi prispevala k odpravi teh težav, ki jih zaznavamo, težav torej, s katerimi se srečujejo državljani in drugi prebivalci te države. Hvala lepa za vašo pozornost.