Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (v nadaljevanju: Varuh) je bil seznanjen s problemom omejevanja gibanja in stikov oskrbovanca v domu za starejše, ki je okužen z MRSA. Oskrbovanec ne upošteva navodil (prepovedi) osebja zavoda in ima fizične stike z drugimi oskrbovanci, pa tudi z obiskovalci zavoda. Osebje zavoda je prepričano, da mora s primernimi ukrepi zmanjšati možnosti prenosa bakterije, oskrbovanec pa je zagrozil, da se bo v tem primeru pritožil tudi Varuhu.
Varuh se je s problematiko okuženih z MRSA že ukvarjal leta 2005, ko socialnovarstveni zavod po odpustu iz bolnišnice ni želel sprejeti oskrbovanke, ki se je okužila v bolnišnici. Takrat nam je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve glede možnosti sprejema v dom starejših za osebe, ki so okužene z MRSA, pojasnilo, da "za sprejem stanovalcev z okužbo MRSA ni omejitev, upoštevati pa je treba, da potrebujejo ti stanovalci primeren prostor in ustrezno obravnavo". V tovrstnih primerih je namreč najpogosteje potrebna določena vrsta izolacije, na primer enoposteljna soba. S tem so tudi možnosti posameznih domov za sprejem tovrstnih bolnikov močno omejene. Ker smo zaprosili tudi za seznam domov, ki sprejemajo bolnike s to okužbo, nam je ministrstvo pojasnilo, da takšnega seznama ni, saj jih morajo načelno sprejeti vsi domovi, če izpolnjujejo navedene pogoje.
Okužba z bakterijo MRSA spada med nalezljive bolezni, saj je tako na podlagi Zakona o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06 - ur. preč. besedilo) z odlokom (Uradni list RS, št. 112/04) odločila Vlada Republike Slovenije. To je podlaga za uporabo vseh splošnih in posebnih ukrepov, ki jih za preprečevanje okužb in njihovo obvladovanje določa Zakon o nalezljivih boleznih.
Menimo, da bi morali zaposleni v socialnovarstvenem zavodu storiti vse potrebno, da posameznika, ki je okužen z MRSA, seznanijo z vsemi nevarnostmi in potrebnimi ukrepi za preprečitev širjenja okužbe. Če se okuženi ne ravna v skladu s priporočili, pa mu je treba na primeren način omejiti možnosti neposrednih stikov z drugimi oskrbovanci in obiskovalci. V primeru, da tudi takšnih ukrepov okužena oseba ne spoštuje, pa je mogoče uporabiti 47. člen Zakona o nalezljivih boleznih, na podlagi katerega zdravstvena inšpekcija izvaja nadzor nad preprečevanjem in obvladovanjem nalezljivih bolezni. V okviru tega nadzora ima zdravstvena inšpekcija med drugim pravico in dolžnost … »prepovedati gibanje osebam, za katere se ugotovi ali sumi, da so zbolele za določeno nalezljivo boleznijo« (druga točka 47. člena). Takšen ukrep odredi sanitarni inšpektor z odločbo, izdano v upravnem postopku, pritožba pa ne zadrži njene izvršitve.
Zavod, ki opravlja institucionalno varstvo starejših, mora torej v primeru, ko z bakterijo MRSA okužen oskrbovanec ne spoštuje navodil o omejitvi gibanja, s tem seznaniti zdravstveno inšpekcijo, ki bo morala začeti upravni postopek in izdati ustrezno odločbo. To bo tudi podlaga za oceno nadzornih organov, ali je svoboda gibanja posameznega oskrbovanca morda kršena ali pa je omejena v skladu z zakonom. Če zdravstvena inšpekcija ne bo sledila prijavi socialnovarstvenega zavoda ali ne bo izdala odločbe, bo to lahko podlaga tudi za intervencijo Varuha. (3.7 - 8 / 2010)
