Avtor: Aleš Butala, namestnik varuha
      Publikacija: Pravna praksa
      Datum objave: 30.10.1996
      Številka: 362
      Stran: 5

SODNIK IN SODSTVO (V NOTRANJIH IN ZUNANJIH ODNOSIH)

V Urad varuha človekovih pravic je prišel pobudnik, nezadovoljen s sodno odločitvijo. Takoj ob pričetku pogovora je razburjeno vzkliknil: "Samo ne recite mi, da so sodniki neodvisni in da ne morete ničesar storiti!". Le kaj se je možakarju zgodilo? Sodišče ga je v zapuščinskem postopku napotilo na pravdo zaradi ugotovitve prave oporočne volje zapustnice. Ob razglastivi sklepa o napotitvi na pravdo, ga je sodnica razveselila s pojasnilom, da po njenih izkušnjah takšne pravde še nihče ni dobil. Takšno, vnaprej dano mnenje, bi morda za pobudnika niti ne bilo nesprejemljivo, če bi ta ista sodnica ne odločala tudi v pravdnem postopku. Njena napoved se je izkazala za točno: pobudnik je pravdo izgubil. Le težko pa bi pobudnika obsojali, da povezuje neuspeh v sporu z vnaprejšnjim stališčem razpravljajoče sodnice, danim ob napotitvi na pravdo v zapuščinskem postopku. Stranke v sodnih postopkih pač besedam sodnika prisluhnejo z večjo rahločutnostjo kot pa je to morda pričakovala sodnica, ki je tako nepremišljeno vnaprej napovedovala izid spora.

V Angliji velja rek: Justice must not only be done, it must also be seen to be done (pravici mora biti zadoščeno, ne samo tudi zgledati mora, da ji je zadoščeno). Sodnik mora zato vzbujati zaupanje javnosti, še posebno strank v sodnih postopkih. Biti mora nepristranski, torej neodvisen v razmerju do strank v postopku. Ni dovolj le nepristranskost v samem odločanju, sodnik mora tudi pri obravnavanju in sploh v stikih s strankama dajati videz nepristranskosti. Storiti ne sme ničesar, kar bi pri kateri od strank lahko vzbudilo nezaupanje oziroma sum o nepristranskosti.

Pred nastopom sodniške službe izreče sodnik prisego: "Prisegam, da bom sodniško funkcijo opravljal v skladu z ustavo in zakonom in sodil po svoji vesti in nepristransko". Neodvisnost sodnika v tej luči terja, da sodnik odloča v posamezni zadevi tako, da stranka ne bo imela nobenega razloga za sklepanja oziroma za sum, da sojenje ni bilo pošteno. Le tako lahko pride do sodbe, ki jo bo tudi stranka lahko štela za pravično.

Od sodnika pričakujemo, da je strokovnjak na svojem področju: da pozna pravila procesnega prava in materialno prava. Še bolj pa se zdi pomembno, da obvlada pravila logike in logičnega sklepanja in da ima dovolj življenjskih izkušenj, kar vse naj mu pomaga, da bo sodil po svoji vesti in nepristransko. Sodnik mora biti splošno razgledan, izobražen, razumen, bister, sposoben sodniške kreativnosti in tudi human oziroma človeški. Večja strokovnost pomeni večjo neodvisnost sodnika. Sodnik mora biti dovolj pogumen, da odloči tudi v nasprotju z javnim mnenjem, da sprejme sodbo, ki ni popularna. Dodeljene zadeve je dolžan obravnavati pošteno, učinkovito in hitro. Strankam mora zagotoviti pošten dokazni postopek oziroma pošteno obravnavo. Odločati mora nepristransko, v skladu s svojo vestjo in interpretacijo dejstev ter v skladu s prevladujočim razumevanjem pravnih predpisov. Odločitev sodnika mora vsebovati jasne in popolne razloge in to v jeziku, ki je strankam in javnosti razumljiv. Tudi s tem izraža sodnik svojo nepristranskost in neodvisnost.

Da bi nas pravnikov pri pogovorih o sodnikih ne zaneslo v lastni pomembnosti, pa velja poudariti, da nekatere ureditve v tujini ne zahtevajo pravne izobrazbe za delo sodnika. V Angliji je tako na primer skoraj 30.000 sodnikov (justices of the peace oziroma registrates). To so laični sodniki, ki opravljajo sodniško funkcijo večinoma neprofesionalno. Pri tem pa odločajo v kar približno 90 % vseh kazenskih zadev. Pa tudi pri zahtevnejših sodnih odločitvah se angleški pravosodni sistem opira na laične sodnike: na porotnike.

Vsi želimo, da bi sodniki sodili pošteno in pravilno, da bi sodišča dosegala dobre rezultate. V lanskem letu smo doživeli spremembo zakona o sodniški službi z omilitvijo pogojev za izvolitev v sodniško funkcijo. Dvomim, če je bila to res dobra rešitev. Zdi se, da je vse preveč kratkoročnih ukrepov, s katerimi skušamo reševati dolgoročne probleme. Poiskati je treba druge, bolj premišljene rešitve za povrnitev ozrioma utrditev zaupanja javnosti v sodno vejo oblasti. Z naraščanjem razočaranja posameznikov tudi zato, ker ne pridejo v razumnem času do odločitve oziroma zaradi nesposobnosti sistema, da bi jih zavaroval, prihaja že do stališč, da bi bilo upravičeno vzeti zakon v svoje roke. Pravna država je torej na preizkušnji.

Sodniki izvajajo sodno oblast. Oblast pa ima, sledeč 3. členu ustave, v Sloveniji ljudstvo. Sodišča so državni organi, prek katerih ljudstvo, po načelu delitve oblasti, izvršuje svojo oblast. Zato so tudi sodniki slej ko prej le državni uradniki, ki so dolžni svoje delo opravljati korektno in odgovorno ter predvsem v interesu posameznika, ko odločajo o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu. Tudi za sodnike velja, da se morajo podvreči vladavini prava (pravni državi). Neodvisnost ne pomeni nedotakljivosti. Sodnikova neodvisnost je predvsem pravica posameznika, kateremu se na ta način zagotavlja pravica do sodnega varstva: pošten postopek in pravična sodna odločitev.

Sodniki se ne morejo izogniti svojim obveznostim in odgovornosti do ljudi. Sodnikova odgovornost je sestavni del sodnikove neodvisnosti. Odgovornost sodnika se kaže v več smereh:

    * kot pravna odgovornost, ki se kaže v presoji pravilnosti in zakonitosti odločb sodnikov nižjega sodišča s strani sodnikov višjih oziroma vrhovnega sodišča;
    * kot neformalna odgovornost, ki se kaže v strokovni kritiki odvetnikov in pravnikov, ki sodne odločitve komentrirajo in kritizirajo;
    * kot disciplinska odgovornost.

Število sodnih postopkov narašča, kar pomeni vse več stikov posameznika s sodno vejo oblasti. Tako se ljudje vse bolj zavedajo, kakšen pomen ima zanje ravnanje oziroma odločanje sodnika. V tuji literaturi sem zasledil nekaj razlogov za utemeljitev celo zunanjega nadzora nad delom sodnikov oziroma sodišč:

    * vse večje razraščanje in zamotanost sodne veje,
    * slabe strokovne in osebne kvalifikacije nekaterih sodnikov,
    * aroganca, nadutost, objestnost mnogih sodnikov,
    * dejstvo, da je odvzem sodniške funkcije redko uporabljen,
    * organi, ki so vzpostavljeni znotraj samega sodstva za reševanje pritožb strank, odvetnikov in prič, so pogosto neučinkoviti.

V lanskem letu sem bil na praksi pri angleških sodnikih in odvetnikih. Odvetnika (solicitorja), pri katerem sem bil na praksi, sem opazoval, kako globoko se je priklanjal vsakič, ko je vstopil v sodno dvorano pred sodnika. Na moje vprašanje, zakaj to počne na takšen način, mi je pojasnil: "Čim manj spoštovanja imam do sodnika, tem bolj se priklonim." Mislim, da nam tudi ta odgovor lahko nekaj pove.