16.9.2003 Obisk zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor

Varuh človekovih pravic je dne 3.9.2003 nenajavljeno obiskal Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor. Obisk so opravili namestnik varuha Aleš Butala, samostojni svetovalec Ivan Šelih in višji strokovni sodelavec Uroš Kovačič. Sprejel nas je upravnik zavoda g. Lenart Klenovšek.

Uradna zmogljivost zavoda je 133 oseb, upoštevaje 7 m2 bivalnega prostora po osebi. Na dan našega obiska je bilo v zavodu 161 zaprtih oseb, med njimi 110 obsojencev (109 moških in ena ženska), 49 pripornikov (47 moških in 2 ženski) ter dve osebi kaznovani za prekršek. Uradna zmogljivost za nastanitev obsojencev je 83, za nastanitev pripornikov pa 27. Prezasedenost zavoda glede obsojencev in zlasti pripornikov je torej očitna. Ob tem gre poudariti besede upravnika, da je bilo v letu 2002 v določenem obdobju v zavodu tudi več kot 200 zaprtih oseb. Trend kaže povečevanje števila obsojencev ob zmanjševanju števila pripornikov.

Varuh pozdravlja program prostorske preureditve zavoda, da se z preureditvijo ženskega oddelka, glede katerega zmogljivost (10 oseb) praviloma znatno presega dejansko zasedenost, pridobi dodatne površine za moški priporni oddelek. Priporniki so zdaj večinoma nastanjeni v 20 priporniških celicah velikosti 9,13 m2, kar vključuje tudi sanitarni prostor (straniščna školjka in umivalnik z mrzlo vodo). Čeprav smo že ob naših prejšnjih obiskih opozorili, da je velikost takšne celice bolj primerna za namestitev enega in ne dveh (in občasno očitno celo treh) pripornikov, pa smo tudi ob našem obisku opazili, da sta v vseh teh celicah praviloma nameščena po dva pripornika. Očitno je, da veliko število pripornikov (glede na zmogljivost zavoda) narekuje tako utesnjene pogoje bivanja.

Naj ob tem omenimo, da priporniške celice večinoma kar kričijo po preureditvi. Še vedno je namreč stanje, da so sanitarije od bivalnega dela celice ločene le z zaveso (iz polivinila ali blaga) obešeno na kovinski nosilec. Marsikje smo opazili, da kovinski nosilec komaj še drži zaveso, ki je lahko zgolj provizorična ureditev, da se zagotovi vsaj malo zasebnosti in uporabnika sanitarij skrije pred pogledi drugih uporabnikov priporniške celice. Skrb zbuja tudi oprema oziroma pohištvo, ki je v mnogih celicah stara, okvarjena in komaj še služi svojemu namenu. To velja zlasti za stole, mize, viseče omarice, kovinske omarice in sploh ostalo skromno opremo, ki je dotrajanja ter v takšnem stanju, da komaj še zasluži svoje ime. V mnogih celicah smo tudi opazili, da prostora za shranjevanje v omaricah ter na policah nikakor ni dovolj ter so priporniki tako prisiljeni svoje stvari shranjevati v kartonih in vrečkah pod posteljami. Takšno stanje še povečuje občutek utesnjenosti. Tudi umazane stene v mnogih prostorih kličejo po pleskanju, čeprav smo hkrati (zlasti na oddelku obsojencev) opazili, da očitno poteka beljenje sten, pa tudi vzdrževanje stavbnega pohištva, kar prav tako velja pozdraviti in vzpodbuditi.

Pripornemu oddelku velja posebna pozornost tudi zato, ker so priporniki 22 ur dnevno zaprti v priporniških celicah, razen v času dveurnega sprehoda in ob dogodkih, kot so obiski, tuširanje itd. Izjema velja za deset pripornikov, ki z dovoljenjem sodišča v zavodu delajo in so tako osem ur dnevno zunaj priporniških celic, ko so na delu.

Prostori ženskega oddelka, kjer so bile v času našega obiska zaprte tri osebe, po zmogljivosti očitno presegajo dejanske potrebe. Dve pripornici in obsojenka so bile nastanjene v prostornih sobah tako, da so bile pravzaprav privilegirane v primerjavi z utesnjenimi bivalnimi razmerami (moških) obsojencev in pripornikov. Presenetila pa nas je trditev obeh pripornic, ki sta nam v pogovoru povedali, da jima zavod zagotavlja le uro in pol bivanja na svežem zraku dnevno, saj je nadaljnjih 30 minut do polnih dveh ur, kot je njuna zakonska pravica, namenjenih tuširanju. Paznica na oddelku je povedala, da zavod tudi pripornicam zagotavlja dve uri bivanja na svežem zraku, vendar pripornici po svoji volji za pol ure skrajšata bivanje na prostem, da bi se (drugič dnevno) tuširali po sprehajanju (rekreaciji) na prostem. Glede na majhno število zaprtih oseb na ženskem oddelku verjetno ni ovire za tuširanje pripornic tudi po dveurnem bivanju na svežem zraku in se takšna, čeprav morda prostovoljna odpoved najmanj dveurnemu bivanju na svežem zraku, ne zdi posebej prepričljiva. Tudi za pripornico, ki ne dela, namreč velja, da je 22 ur dnevno zaprta v priporniški sobi. Tako bi se čas za (dodatno) tuširanje lahko našel tudi zunaj 30 minut, ki so namenjene bivanju na svežem zraku.

Osebi, kaznovani za prekršek, sta bili v času našega obiska nastanjeni v večji sobi (cca 56 m2), v katerih je bilo 6 postelj, a le tri kovinske omarice, tri male omarice, pet stolov in miza. Oprema je bila v dotrajanem stanju, stene umazane, neprepleskane in sploh je celotna soba dajala zelo klavern videz. Zlasti čistoči bi bilo brez posebnih težav moč dati mnogo večji pomen.

Skrb zbujajoče so tudi razmere v večji sobi (cca 8x7), m, ki je namenjena sprejemnemu oddelku, kjer bivajo obsojenci prvih 7 dni po prihodu v zavod. Na osmih posteljah je bilo 8 obsojencev, ki so svoje stvari lahko shranjevali le pod posteljami, saj v sobi ni bilo nobenega pohištva (na primer omar, polic) razen petih stolov in mize. Stranišče na počep v ločenem delu prostora je bilo umazano in se je smrad iz tega dela prostora širil tudi v sobo. Obsojenci, ki so poležavali na svojih posteljah (te so zavzemale večji del sobe), so si z ironičimi pripombami dajali duška, ko so opozarjali na bivalne razmere in brezvoljno čakanje na spremembo.

V sobah za pripornike, ki delajo, smo opazili, da so na stenah obešena delovna oblačila. Delovna oblačila in obutev, ki jo uporabljajo pri delu v industrijskih obratih (kjer je delo tudi s kislino in drugimi strupenimi ali nevarnimi snovmi) bi zaradi razlogov zdravja in dobrega počutja morala biti hranjena zunaj bivalnih (spalnih) prostorov. Tako smo že v preteklosti predlagali, da se uredi shranjevanje delovnih oblačil in obutve na hodnikih ali pa, kar bi bilo verjetno še primerneje, v samih delavnicah. Ta predlog ponavljamo, saj so nas k temu spodbudili tudi priporniki, ki so opozorili na smrad oziroma vonjave, ki se iz teh oblačil in obutve širijo po njihovih spalnicah.

Ob mnogih pritožbah glede čistoče smo si v poznih popoldanskih urah ogledali tudi jedilnico. Nahaja se v kletnem delu zavoda. Očitno ne gre za posebej posrečeno lokacijo, tudi dostop do nje ni najboljši (železne stopnice, neurejena okolica, itd). Upravnik je poudaril, da je bila izvedena obnova kanalizacije, kar je pripomoglo k izboljšanju prostorskih razmer. Ob ogledu jedilnice smo bili razočarani nad nečistočo. Čeprav je od kosila minilo kar nekaj ur, smo polno ostankov hrane in nesnage lahko opazili tako v prostoru, kjer se hrana deli zaprtim osebam, kot v sami jedilnici (in to po mizah, stolih in še posebej na tleh). Videno stanje potrjuje pritožbe mnogih zaprtih oseb, da čistoči (pospravljanju) v jedilnici ni namenjeno dovolj pozornosti. Ob tem smo slišali nepripričljiv izgovor, da ni dežurnega redarja.

Bivanje na svežem zraku je v zavodu Maribor omogočeno zaprtim osebam na dveh dvoriščih, ki sta sicer primerne velikosti, vendar omogočata zgolj sprehajanje (morda tudi tek) in praktično nobene druge rekreacije. V lepem vremenu je moč zunaj igrati namizni tenis, vendar so nam sogovorniki povedali, da je ta športni rekvizit že v slabem stanju in dotrajan, pa še vsakič ga je treba prinesti na prosto. Pripornici sta se znašli tako, da sta kupili loparja za badminton in si tako poživita monotono sprehajanje na prostem. Mnogi obsojenci so izrazili željo za več možnosti telesne vadbe na prostem. Pozdraviti velja prevoz s kombijem, s katerim zavod dvakrat mesečno po osem obsojencev odpelje na športna igrišča oddelka na Rogozi. Žal pa je ta možnosti le za 16 obsojencev mesečno in to le za tiste, ki imajo zunajzavodske ugodnosti. Sicer pa v zavodu za intenzivnejšo telesno aktivnost na prostem ni prostorskih pogojev. Fitness (soba za trim) je sicer lepo vzdrževana in ima kar nekaj naprav za vadbo, vendar očitno ni po okusu vseh zaprtih oseb. Zato očitno to možnost koristi le določena skupina zaprtih oseb (tudi pripornikov, kar velja pohvaliti). Negativna plat pri tem pa je, da je obisk sobe za trim dovoljen le na račun dveurnega bivanja na prostem. Že večkrat smo kritizirali, da to ni prava izbira, ko se mora zaprta oseba odločiti med svojo pravico do bivanja na prostem v zameno za rekreacijo v sobi za trim. Prava veljava te možnosti bi bila šele v primeru, da bi bil dostop zaprtim osebam v sobo za trim omogočen poleg dveurnega bivanja na prostem. Zaprte osebe so v primeru slabega vremena že tako prikrajšane za bivanje na svežem zraku, saj nobeden od dveh prostorov za sprehajanje nima nadstreška, ki bi tudi v deževnem oziroma slabem vremenu omogočal zadrževanje na prostem. Na to pomanjkljivost varuh opozarja že kar nekaj let, vendar očitno doslej brez uspeha.

Če smo prav razumeli pogovor z upravnikom in drugim osebjem zavoda, je glavni vzrok opisanih pomanjkljivosti v pomanjkanju finančnih sredstev. Posledica je tudi prepoved zaposlovanja. Tako samo v mariborskem zavodu ni zasedenih 7 ali morda celo 8 sistematiziranih pazniških delovnih mest. Manjše število paznikov kot bi bilo potrebno glede na obseg in naravo dela, povzroča velik pritisk na ostale paznike (pa verjetno tudi druge zaposlene v zavodu), kar ima lahko negativen odmev tudi v razmerju do zaprtih oseb. Na stisko glede števila zaposlenih oseb kaže tudi prisotnost v nočnem času, ko je zavodu (le) 6 paznikov: poleg vodje izmene še paznik na oddelku pripora, paznik v sprejemnem oddelku, ter dva paznika na oddelku obsojencev in eden v vratarnici. Skupaj je torej 6 prisotnih paznikov s tem, da na ženskem oddelku ponoči ni nobene paznice.

Prav tako je očitno nezadostna prisotnost zdravnika psihiatra, ki prihaja v zavod ob ponedeljkih, vendar skupaj le za 6 do 10 ur mesečno. Zobozdravnik, ki v zavod prav tako prihaja pogodbeno in to ob torkih je navzoč (skupaj z medicinsko sestro) za 12 do 16 ur mesečno. V zavod prihajata dva zdravnika splošne prakse, ki sta navzoča vsak dan, razen četrtka in ob koncu tedna ter oba skupaj opravita 40 do 50 ur mesečno. V mariborskem zavodu je redno zaposlena medicinska sestra, ena prihaja pogodbeno, po potrebi pa pride pomagat tudi medicinska sestra, ki je sicer redno zaposlena za oddelek na Rogozi. Nobena od treh višjih medicinskih sester, ki delajo z zaprtimi osebami v zavodu (pa še vedno) nima psihiatrične izobrazbe za sestre, čeprav je bilo to zagotovljeno v odgovoru Vlade Republike Slovenije na poročilo Evropskega odbora za preprečevanje mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja v oktobru 2002.

Čeprav Pravilnik o izvrševanju kazni zapora obsojencem, ki niso odvisni od drog, in ne želijo priti v stik z drogo, zagotavlja bivanje v oddelkih brez drog, pa v mariborskem zavodu takšnega oddelka (še) ni. Upravnik je pojasnil, da za takšen oddelek ni prostorskih možnosti, pri čemer je opozoril tudi na kadrovske težave. Upravnik šteje, da je 10 do 15 % zaprtih oseb uživalcev droge. Njihova obravnava je zagotovljena s strani psihologa in pedagoginje.

Težava v zavodu je tudi glede jedilnega pribora, ki ga primanjkuje. Tako manjka zlasti vilic, nožev in žlic. Priporniki dobe samo žlico. Mnogi med njimi so se pritožili, da zgolj z žlico ni moč uživati hrane (na primer mesa). Pri tem ni dvoma, da uporabo jedilnega pripora terja tudi spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva. Nekateri priporniki si pomagajo tako, da so jedilni pribor dobili od doma, vendar to ne more biti trajna rešitev. Upravnik zavoda je pojasnil, da je 1.7 milijona tolarjev namenjenih za nabavo jedilnega pribora, ki bo na podlagi razpisa kupljen v roku enega meseca.

Nekaj pripornikov je opozorilo, da v zadnjih mesecih ni zagotovljena ustrezna oskrba s higienskimi pripomočki, kot so milo, toaletni papir, britvice, pena za britje in podobno. Omeniti velja, da morebitna denarna stiska ne more biti izgovor, da zaprtim osebam zavod ne zagotavlja pripomočkov za vzdrževanje osebne higiene in čistoče v prostoru. Velja pa pohvaliti dvakrat tedensko menjavanje brisač ter enkrat tedensko menjavanje posteljnega perila in možnost pranja oblačil (vsak ponedeljek). Slišali pa smo pripombe glede čiščenja odej. Te se zaprti osebi očitno očiščene izročijo ob prihodu v zavod, vendar kasneje, tudi ob enoletnem in daljšem bivanju, niso znova dane v čiščenje. Umazane in prašne odeje tako v zavodu niso redkost, saj tudi samo strepanje odej (na prostem) ni omogočeno.

Pripornikom je tuširanje zagotovljeno dvakrat tedensko, mnogi pa bi se želeli umiti pogosteje: tako v vročem poletnem času, pa tudi po rekreaciji v sobi za fitnes oziroma na prostem. To pa vedno ni mogoče. Kot smo razumeli iz pogovora s priporniki, je ta možnost pogosto odvisna od dobre volje posameznega paznika. Prav bi bilo, da bi se praksa glede pogostosti tuširanja poenotila pri vseh paznikih s tem, da je seveda poudarek na možnosti rednega vsakodnevnega tuširanja. Gre vendar za temelj osebne higiene, da je posamezniku omogočeno dnevno umivanje. V tej zvezi smo si ogledali tudi eno od umivalnic (namenjeno 40 zaprtim osebam). Trije tuši so bili brez pregrade (zavese), kar posamezniku ne zagotavlja nobene zasebnosti. Štiri umivalniki imajo pipe za toplo in mrzlo vodo, nad enim umivalnikom pa ogledala ni bilo. V umivalnici smo tudi opazili na stropu zamakanje in odpadanje barve. Možnosti za izboljšave in popravila je torej dovolj.

Mnenja zaprtih oseb glede hrane so bila različna. Manjšina večjih pripomb v tej zvezi ni imela, mnogi pa so odločno opozarjali na slabo kakovost, občasno tudi na premajhno količino hrane. Upravičenost teh pritožb je težko preveriti ob kratkem obisku, ni pa dvoma, da mora biti večinska tozadevna kritika znak vsaj za povečano pozornost pri pripravi hrane. Obsojenci so nam pokazali pakirano salamo, na kateri je bil odstranjen zapis o roku uporabe. Tako so zatrjevali, da je ta rok namenoma odstranjen, da bi obsojenci, ki so hrano dobili za hladno večerjo v nedeljo, ne mogli ugotoviti roka uporabe te salame, ki je očitno že iztekel.

Obiski v zavodu so v dveh sobah, velikost 20 do 30 m2. Ena soba je namenjena odprtim obiskom (ko zaprta oseba in obiskovalci sedijo skupaj za mizo), druga soba pa je namenjena zaprtim obiskom, saj so obiskovalci in zaprte osebe ločeni s stekleno pregrado. Hkrati je možno opraviti 5 zaprtih in 3 odprte obiske, vendar tudi ob tem že prihaja do gneče (zlasti pri večjem številu obiskovalcev) pa tudi prave zasebnosti pri pogovoru nikakor ni zagotovljene. Tako velja pozdraviti razmišljanja upravnika, da bi zagotovili dodatne prostore za obiske (tam kjer je zdaj kovinska delavnica). Obiski pripornikov so v sredah, obisk pa traja 30 minut. Le izjemoma z dovoljenjem sodišča, se obisk podaljša za 15, največ 30 minut. Čeprav je pravilo, da so obiski pripornikov za pregrado, pa je vendarle kar nekaj pripornikov, ki imajo odprte obiske, ki omogočajo oseben stik. Takšno, pripornikom naklonjeno obravnavo pri določanju izjem od siceršnjega pravila zaprtih obiskov velja pozdraviti in vzpodbujati za še večjo število. Pripornikom bi bilo treba zagotoviti še daljše obiske, saj so izrazito v podrejenem položaju v primerjavi z obsojenci in to kljub domnevi nedolžnosti. Obiski obsojencev so ob sobotah in nedeljah. Žal pa v zavodu še vedno niso mogoči obiski, da smejo ožji družinski člani ostati pri obsojencu čez noč.

Telefoniranje je pripornikom zagotovljeno enkrat tedensko v dveh časovnih terminih. Posamezni telefonski pogovor je dolžine 5 do 10 minut. Na boljšem pri tem so obsojenci, ki lahko telefonirajo vsak dan, morda celo večkrat dnevno. Seveda so tudi tu še rezerve, da bi se zaprtim osebam zagotovila možnost telefoniranja ob različnem času in bi se s tem olajšalo zagotavljanje stikov z zunanjim svetom.

Med 161 zaprtimi osebami je bilo v času našega obiska zagotovljeno delo za 60 obsojencev in 10 pripornikov. 56 jih je delalo v industrijskih obratih ter 14 na hišnih delih. Nekaj pripornikov se je pritožilo, da kljub dovoljenju sodiščau za delo, v zavodu dela zanje ni. Tudi med obsojenci je delo zagotovljeno le dobri polovici. Takšno stanje ni zavidljivo, še zlasti ob opozorilih, da zavod praktično ne zagotavlja možnosti za izobraževanje ali poklicno usposabljanje. Kar znatno število zaprtih oseb je mlajših in bi jim bile tovrstne dejavnosti, če bi bile v zavodu omogočene, lahko zelo koristne za bodoče življenje tudi v povezavi z njihovo resocializacijo. Zato predlagamo, da zavod poveča napore v tej smeri, da zaprtim osebam zagotovi več možnosti za aktivnosti tudi v povezavi z izobraževanjem in usposabljanjem.

Zlasti priporniki, nastanjeni v sobah z okni obrnjenimi proti zavodskim delavnicam, so opozarjali na ropot, ki so mu izpostavljeni dopoldne, pa tudi v popoldanskem času vse do 23. ure. Nekateri so opozarjali tudi na strupene vonjave (onesnaženi zrak, ki da prihaja skozi okna zaradi neposredne bližine delavnic, na primer iz obrata galvanizacije). Ni nam znano, če so v tej smeri bile opravljene kakšne analize glede morebitnega škodljivega vpliva na zdravje in počutje zaprtih oseb.

Opazili smo, da v večih sobah (tako za pripornike kot za obsojence) ni hišnega reda za pripornike oziroma hišnega reda zavoda. Predlagamo, da se ta pomanjkljivost odpravi, čeprav razumemo, da je takšno stanje lahko tudi posledica malomarnega odnosa zaprtih oseb do teh aktov.

Soba za izolacijo (medicinka) je brez klicnega zvonca, opremljena pa je z videokamero, kar omogoča stalni nadzor, poleg fizičnega nadzora (z obiski paznika v tej sobi). Soba za izolacijo je bila v letu 2003 do časa našega obiska uporabljena devetkrat (največ za šest ur), v letu 2002 pa je bila uporabljena 16 krat. Disciplinska kazen oddaje v samico je bila v letu 2003 do časa našega obiska izvršena 14 x, v letu 2002 (od 23.1.2002) pa 11 x. Tako ne moremo ugotoviti prekomerne uporabe teh ukrepov, ki dodatno omejujejo zaprte osebe. Od obeh celic za prestajanje disciplinske kazni oddajanja v samico, je ena (ki je pretežno v uporabi) v boljšem stanju, druga (pomožna) pa je opremljena bolj špartnasko, pa tudi stanje opreme je očitno že močno dotrajano. V obeh celicah je stranišče z umivalnikom (v eni pregrajeno z zaveso), naravna svetloba je v obeh prostorih zadostna. Ne bi pa bilo narobe, če bi obe sobi prepleskali.

Upravnik opravlja pogovore z zaprtimi osebami (tudi s priporniki na njihovo prošnjo) vsako sredo, kar velja pozdraviti. Tudi sicer so zaprte osebe pohvalile odnos osebja (zlasti paznikov) in tako v tej smeri ob obisku nismo ugotovili konfliknih razmerij. Nasprotno, dobili smo vtis, da je vzdušje v zavodu sproščeno, k čemur nedvomno pripomore tudi možnost svobodnejšega gibanja obsojencev na polodprtem in zaprtem oddelku v popoldanskem času.

Kar nekaj pripomb pa smo slišali na račun vzgojne službe, zlasti v zvezi z njihovo nedostopnostjo. Posamezni obsojenci so tako omenjali, da vzgojna služba ne najde časa za pogovore z njimi, razen na skupinskih sestankih, ko pa ni prilika za zaupen pogovor na štiri oči. Opozarjajo na prostorsko ločenost pisarn vzgojne službe, kar že fizično otežuje neposrednejši stik z zaprtimi osebami. Njihovo delo pa bi moralo biti namenjeno prav zaprtim osebam, da se zasleduje cilj prestajanja zaporne kazni, ki je tudi v resocializaciji storilcev kaznivih dejanj. Predlagamo, da zavod tej okoliščini nameni (še večjo) pozornost, vključno s pripravo in izvajanjem programa tretmaja. Obsojence je treba vzpodbujati in jim omogočiti, da aktivno sodelujejo v procesu tretmaja. Brez stalne prisotnosti vzgojne službe in neposrednih stikov tudi s posameznimi obsojenci, pa si takšnega delovanja ni mogoče zamisliti. 2.2-31/2003