Varuh človekovih pravic pozdravlja današnjo odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki je razveljavilo drugi, tretji in četrti stavek drugega odstavka ter tretji odstavek 10. b člena zakona o tujcih. Peter Svetina je odločitve vesel, saj gre za potrditev dosedanjih stališč Ustavnega sodišča, stališč Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in Sodišča Evropske unije, čeprav nobena njihova dosedanja odločitev še ni zadevala prav takšne situacije. Varuh je torej na nek način z zahtevo za oceno ustavnosti želel spomniti na uveljavljene standarde varstva človekovih pravic.
Ustavno sodišče je z današnjo sodbo potrdilo, da imajo države po ustaljenem mednarodnem pravu sicer pravico nadzora nad vstopom tujcev in njihovimi izgoni oziroma izročitvami - vendar pa je ta suverenost države omejena z dolžnostjo, da država posameznika ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju.
Tudi ESČP je v svoji praksi izoblikovalo stališče, da je prepovedana odstranitev, izgon ali izročitev posameznika drugi državi, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.
Prav tako je ESČP navedeno prepoved mučenja že označilo za temeljno vrednoto v demokratičnih družbah. Zavzelo je tudi stališče, da povečan prihod migrantov oziroma prosilcev za mednarodno zaščito ne odvezuje države, da izpolnjuje obveznosti, ki izhajajo iz načela nevračanja. To načelo zagotavlja prosilcu pravico do vstopa in bivanja v državi, ki jo zaprosi za zaščito, ter pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.
Postopek s tujci, kakršnega je urejal izpodbiti člen tujske zakonodaje, ni omogočal, da bi ti ljudje lahko uveljavljali vse okoliščine (pač pa le nekatere), s katerimi bi lahko izkazali, da obstaja resna nevarnost, da bodo zaradi predaje v drugo državo podvrženi nečloveškemu ravnanju.
Na izpostavljena stališča je v svoji zahtevi za oceno ustavnosti opozarjal tudi Varuh človekovih pravic. Ne nazadnje mu 3. člen njegovega matičnega zakona nalaga, da se pri svojem delu ravna po določilih ustave in mednarodnih pravnih aktih o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Peter Svetina: »Varuh v odločitvi Ustavnega sodišča vidi tudi dobrodošlo potrditev ustavnih in konvencijskih standardov, ki naj bi veljali na tem področju. Prav njim pa se kot pravna država ne moremo ogniti, ko bi se nam to morda zdelo prikladno«.
