21.06.2005
Obisk Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni

Varuh človekovih pravic je 8. 6. 2005 obiskal Zavod za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni (v nadaljevanju: Zavod). Obisk, ki je bil vnaprej najavljen, so opravili namestnik varuha Aleš Butala, svetovalec varuha Ivan Šelih in Uroš Kovačič, strokovni sodelavec, sprejel pa nas je direktor zavoda g. Jože Podržaj s sodelavci. Pri tem se zahvaljujemo se za vso gostoljubje, zlasti za prejeta gradiva in zahtevane informacije, da smo lahko opravili obisk.

1.
Na dan našega obiska je bilo v zavodu 339 obsojencev (okoli 14% tujcev, večinoma iz držav bivše Jugoslavije) in sicer 50 v prvem oddelku, 87 v drugem, 66 v tretjem in 86 v četrtem oddelku zaprtega dela zavoda, 31 pa na polodprtem in 19 na odprtem oddelku. Uradna zmogljivost zavoda, ki je še vedno 296 zaprtih oseb (233 v zaprtem delu zavoda, 40 na polodprtem oddelku in 23 odprtem oddelku), je bila torej tudi tokrat presežena, a nekoliko manj v primerjavi s številom zaprtih oseb ob našem zadnjem obisku, ko je bilo v zavodu nastanjenih 347 obsojencev. Po besedah direktorja se tudi sicer število zaprtih oseb v obdobju nekaj zadnjih let giblje med številom 340 in 350, največje število zaprtih oseb pa je bilo tri ali štiri leta nazaj (396 obsojencev).

Bivalni prostori se v času od našega zadnjega obiska (8. in 9. 12. 2003) niso spreminjali, zato tozadevnih ugotovitev iz zadnjega obiska ne ponavljamo. Pohvaliti pa velja, da je zavod z manjšo adaptacijo obstoječih prostorov v III. oddelku pridobil dodatno (pet posteljno) spalnico na račun večjega neizkoriščenega dnevnega prostora. Ob tem pa velja znova opozoriti, da še vedno ni poskrbljeno za izgradnjo primernega nadstreška oziroma zaščite pred slabim vremenom na zunanjem sprehajališču, da bi bilo omogočeno bivanje na prostem tudi v slabem vremenu.

2.
Zavod se že več let sooča s prezasedenostjo, ki je sicer sedaj še znosna, upoštevajoč slabe razmere v večini drugih zavodov za prestajanje kazni zapora.  Varuh ob tem stalno poudarja, da prezasedenost ne pomeni samo prostorske stiske in slabih bivalnih razmer. Vpliva tudi na splošno počutje vseh, vključno z osebjem zavoda. Kot smo opozorili ob našem zadnjem obisku, negativne posledice prezasedenosti zlasti poudarja še vedno prevladujoče skupinsko prestajanje zaporne kazni. Tako ne preseneča, da so bile rdeča nit pripomb obsojencev prav okoliščine, ki se nanašajo na takšno prestajanje kazni zapora. Zato moramo tudi tokrat poudariti zavezo države za sprejem vseh razumnih ukrepov, da se določbe o predpisani površini spalnic uresničijo tudi v ZPKZ Dob pri Mirni. Tako bi bilo treba predvsem delovati v smer, da bi čim preje prišlo do preureditve skupinskih spalnic, v katerih je nastanjenih tudi po 12 in več obsojencev, v manjše sobe.

Država je zavezana zagotavljati spoštovanje določenih minimalnih pravil in standardov, ki se nanašajo na odvzem prostosti tudi glede nastanitvenih možnosti. Tako varuh pozdravlja in spodbuja program prenove zavoda, do katere naj bi prišlo v drugi polovici leta 2006. S predvideno prenovo namreč pridobljeni dodatni prostori za nastanitev zaprtih oseb, zlasti pa bo omogočeno prestajanje kazni zapora v manjših bivalnih prostorih in s tem v znosnejših razmerah. Pri tem pa lahko izrazimo upanje, da začetka prenove ne bodo odložili finančni razlogi.

3.
S prezasedenostjo se sooča zlasti zaprti del zavoda, saj so na polodptem oddelku s kapaciteto 40 zaprtih oseb in odprtem oddelku z zmogljivostjo 23 oseb (po pogojnem odpustu 1. 6. 2005) še prosta mesta. Prav bi bilo, da bi zavod z ustreznim vzpodbujanjem v procesu tretmaja obsojence čimprej pripravil, da bi zapolnili prosta mesta v oddelkih s svobodnejšim režimom prestajanja kazni zapora in tako pripomogel k zmanjšanju prezasedenosti zaprtega dela zavoda.

Ob obisku smo namenili posebno pozornost predvsem zaprtemu delu zavoda.

4.
Kljub prostorski stiski so bili prostori zavoda čisti in urejeni. Ob razgovorih z obsojenci praktično nismo prejeli pripomb glede kakovosti čistilnih sredstev, ki so gotovo v pomoč pri vzdrževanju čistoče prostorov. Ob obisku smo tudi opazili, da se pripravlja pleskanje v tretjem oddelku, kar velja pozdraviti in vzpodbuditi tudi v ostalih prostorih zavoda, kjer je to potrebno. Ob tem pa želimo opozoriti na želje obsojencev tretjega oddelka, da bi se tudi v bivalnih prostorih na tem oddelku opravilo brušenje parketa, kot je bilo to opravljeno na četrtem oddelku.

5.
Očitno so še vedno rezerve pri vzdrževanju opreme in inventarja. Kar v nekaj prostorih smo videli polomljene nosilce za zavese (npr. v prostorih bolniškega oddelka). Prav je, da zavod zagotavlja redna popravila in vzdrževanje opreme in prostorov v uporabnem stanju. Čakanje in odlašanje zgolj povzroča nepotrebne neprijetnosti zaprtim osebam in nastanek še večje škode.

Nekaj pritožb obsojencev se je nanašalo tudi na slabo tesnjenje oken, saj so obsojenci zatrjevali, da se okna ne zapirajo dovolj tesno, kar ima za posledico prepih in vdor hladnega zraka v zimskem času.

Prav tako so v nekaterih izmed večjih skupinskih sobah obsojenci opozarjali na dotrajano opremo in posteljnino (vzmetnice).

Še vedno ni uresničen tudi predlog, da se uredi shranjevanje obutve na hodnikih v omarah ali na drug primernejši način. Sedaj so čevlji in druga obuvala več ali manj zložena kar ob steni pri vratih posameznih spalnic.

Po našem opozorilu ob zadnjem obisku so bile na okna bolniških sob nameščene zavese, ki imajo za namen zastreti močno svetlobo zaradi reflektorjev (luči), ki osvetljujejo zunanje prostore zavoda.

Vendar smo ob ogledu opazili, da so na nekaterih oknih zavese že polomljene, na dveh oknih ene izmed bolniških sob pa zaves sploh ni bilo nameščenih (št. 32). To je pomanjkljivost, ki jo mora zavod čimprej odpraviti.

6.
Še posebno pozornost smo ob obisku namenili prvemu oddelku, kjer so med drugim sprejemni prostori, prostor za pregled, sobi za izločitve (izolacijo), prostor za prestajanje disciplinske kazni samice, prostori za strožje prestajanje kazni zapora, prostori ambulante in prostori za prostočasne dejavnosti.

7.
V poročilu o našem zadnjem obisku smo predlagali, da se skuša poiskati drug ustreznejši način, ki bi namesto goste kovinske mreže na prostorih prvega oddelka prav tako dosegel želeni namen, a bi bil povezan z manj negativnimi spremljevalnimi okoliščinami. Tozadevni naš predlog je bil le delno upoštevan. Tako je prišlo do odstranitve kovinskih mrež v prvem nadstropju, še vedno pa so te mreže na oknih v pritličju (med drugim tudi na prostorih, ki so namenjeni novo sprejetim). Pri tem so opazili, da so v teh mrežah, ki naj bi zlasti preprečevale vnos prepovedanih drog, luknje in torej tako poškodovane gotovo ne morejo služiti svojemu namenu. Ker kovinska mreža omejuje zračnost in dnevno svetlobo, bo treba poiskati ustreznejšo rešitev, da bi se dosegel želeni cilj ob spoštovanju sorazmernosti.

8.
V nekaterih izmed sob prvega oddelka, v približni izmeri 7m2 sta bila nastanjena tudi po dva obsojenca, čeprav je velikost takšne celice bolj primerna le za nastanitev le enega obsojenca. Soba omogoča namreč komaj kaj gibanja zaprti osebi, ki se mora pri tem izogibati postelji, ostalemu pohištvu in predmetom, ki jih ima obsojenec lahko pri sebi. Če sta v sobi dva obsojenca, pa je možnost za gibanje še bolj omejena.
 
Še vedno je stanje v teh sobah takšno, da so sanitarije od bivalnega dela celice ločene le z zaveso (iz polivinila) obešeno na kovinski nosilec. Kovinski nosilec pa marsikje še komaj drži zaveso, ki je lahko zgolj provizorična ureditev, da se zagotovi vsaj malo zasebnosti in uporabnika sanitarij skrije pred pogledi drugega uporabnika celice. Ob tem smo v sobi št. 23 celo opazili, da zavese sploh ni bilo nameščene. Ker takšno stanje lahko pomeni že ponižujoče ravnanje, smo ob obisku predlagali takojšno namestitev zavese ali premestitev obsojencev v drug bivalni prostor. V tej sobi je bil tudi le en stol, čeprav sta bili v sobi nastanjeni dve osebi.

V mnogih celicah smo opazili, da prostora za shranjevanje v omaricah (v sobi št. 25 je bila na primer le ena omarica za dva obsojenca) ter na policah ni bilo dovolj in so obsojenci tako prisiljeni svoje stvari shranjevati v kartonih in vrečkah, kar še povečuje občutek utesnjenosti.
Nekaj pritožb se je nanašalo še na skupno kopalnico v prvem oddelku, kjer je samo en tuš za več kot 30 obsojencev. Tako ni vedno poskrbljeno za ustrezno čistočo in urejenost kopalnice. Pohvalo pa je, da je tuširanje obsojencem prvega oddelka omogočeno vsak dan, prav tako so izven sobe lahko v času od 18 do 23 ure v TV sobi (razen seveda tistih, ki imajo strožje oziroma ločeno prestajanje kazni zapora)

9.
Prostor za izločitev mora omogočiti čim bolj varne razmere za zaprto osebo, kar je tudi namen namestitve (izločitve) v ta prostor

V času našega obiska so prenavljali sobi za izločitev po členu 236. ZIKS-1 (urejalo se je talno gretje). Očitno je tako le prišlo do realizacij pripomb varuha glede ogrevanja v teh dveh prostorih. Sobi za izločitev se uporabljata kljub temu, da prenova v njih še ni zaključena. Še vedno pa ni klicnega zvonca, kar bi olajšalo kontakt tako izločene osebe s pazniki. Prav tako smo opazili, da v eni izmed njih odstopa linolej na stenah, v drugi pa zamaka. Naravna svetloba je slaba zaradi kovinske mreže na oknu. Ob ogledu smo zaznali vonj po fekalijah. Sobi sta namreč brez prezračevanja, kar je napaka, ki jo je treba odpraviti.

Prav bi bilo, da se v evidenci (knjigi izločitev označeni kot Posebni prostor 236. člen ZIKS) vedno tudi zabeleži, v kateri prostor je bil obsojenec izločen. Takšen predlog smo že podali, a tozadevno priporočilo varuha še ni bilo upoštevano.

V ta prostora je bilo letos, v času do našega obiska nameščenih 25 obsojencev (lani pa je bilo odrejenih 33 izločitev), kar ne kaže na prekomerno uporabo tega ukrepa.

10.
Prostor samice, ki je ustrezno opremljen je enak, kot je bilo to ob zadnjem obisku. Disciplinska kazen oddaje v samico je bila letos izvršena v 7 primerih, v letu 2004 pa 12 krat, kar tudi ne kaže na prekomerno uporabo tega ukrepa. V času izvrševanja samice lahko obsojenec dvakrat tedensko sprejema obiske, telefonira pa vsaki drugi dan.

11.
V bolniške sobe se obsojenci nameščajo le po napotitvi zdravnika. Ob obisku smo ugotovili, da se posamezni obsojenci v teh prostorih nahajajo tudi dlje časa (leto dni in več; npr. obsojenec Marčič je zatrjeval, da se na bolniškem oddelku nahaja že pet let). Velja poudariti, da bi bila kakršna koli druga namestitev (torej namestitev, ki jo ne bi narekovalo zdravstveno stanje zaprte osebe) v nasprotju z namenom bolniške sobe.  

Ob obisku so nekateri izmed obsojencev pritožili, da je pozimi mrzlo zaradi premajhnega radiatorja. Prav tako so nekateri izrazili željo, da bi na tem oddelku lahko poslušali tudi radio. Predlagamo, da se ta njihova želja obravnava in, da se jim sporoči ugotovitve oziroma morebitne zadržke za njuno uresničitev. Seveda bo pri tem treba tudi upoštevati, da gre za bolnike in da se jih v posamezni sobi nahaja tudi večje število. Ne gre pa spregledati, da se radio (glasbeni stolp) že nahaja v eni izmed bolniških sob.
 
12.
V letu 2005, v času do našega obiska so bila prisilna sredstva zoper obsojence uporabljena v sedmih primerih, v letu 2004 pa v 16 primerih (predvsem telesna sila).

Pazniki imajo pravico uporabiti prisilna sredstva zoper obsojence, vendar le če drugače ne morejo preprečiti bega, napada, samopoškodbe ali večje materialne škode. Pazniki smejo uporabiti le tisto prisilno sredstvo, s katerim lahko z najmanjšimi škodljivimi posledicami za osebo, proti kateri ga uporabijo, opravijo nalogo.


Nobeno nasilje in uporaba prisilnih sredstev pa nista dopustna, če ni podlage za uporabo prisilnih sredstev ali po tem, ko je oseba obvladana. Spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva je zagotovljeno tudi med odvzemom prostosti.

Z redkimi izjemami (eden izmed obsojencev se je npr. pritoževal nad načinom delitve zdravil s strani enega izmed paznikov tako, da zdravilo pade na tla), so večinoma vse zaprte osebe, s katerimi smo se pogovorili, poudarile korekten in prijazen odnos paznikov do njih. Eden izmed obsojencev je tako v tej zvezi povedal, da je večina paznikov sicer korektnih, prijaznih in pripravljeno pomagati, nekateri pa ravnajo tudi nasprotno.

Na podlagi enodnevnega obiska ni mogoče podati celotne ocene o postopanju paznikov in ostalega zavodskega osebja do obsojencev. Ni pa odveč, da se zlasti pazniško službo stalno opozarja na dolžno spoštljivo ravnanje v razmerju do zaprtih oseb, tako tudi na to, da v komunikaciji z obsojenci uporabljalo vikanje (kaže pa, da temu ni vedno tako). Nenazadnje primerni in korektni medsebojni odnosi pomembno vplivajo na vzdušje in tudi varnostne razmere v zavodu.

13.
Nekaj pripomb pa smo tudi tokrat slušali na račun vzgojne službe, zlasti za njeno nedostopnost. Delo vzgojne službe je namenjeno prav zaprtim osebam, da se zasleduje cilj prestajanja zaporne kazni, ki je tudi v resocializaciji storilcev kaznivih dejanj. Zato predlagamo, da zavod tej okoliščini nameni še večjo pozornost. Vzgojna služba bi morala svojo prisotnost v zavodu zagotavljati tudi s samoiniciativnimi, vsakodnevnimi obiski in pogovori v prostorih zaprtih oseb. Potreben je stalen človeški stik in neposredno delo z zaprtimi osebami, ne pa zgolj uradniško poslovanje. Obsojence je treba vzpodbujati in jim omogočiti, da aktivno sodelujejo v procesu tretmaja. Brez aktivne vloge vzgojne službe in neposrednih stikov pa si je takšno delovanje težko zamisliti. Tako bi bilo prav, da bi npr. tudi obsojenec, ki še nekaj let ne bo prestal kazni zapora, prejel ustrezna pojasnila in nasvete glede reševanja svojega stanovanjskega vprašanja. Zaprte osebe velja spodbujati tudi s pričakovanji za urejene razmere po vrnitvi na prostost.

14.
Zavod bi moral zasledovati cilj, da bi bili obsojenci čim več zunaj bivalnih prostorov z organizacijo vzgojnih in izobraževalnih aktivnosti, dela, rekreacije in drugih družabnih aktivnosti. Tisti obsojenci, ki delajo so sedaj zunaj spalnic praviloma do 12 ur;  ostali pa do osem ur.

Ob našem obisku je sicer delalo 240 obsojencev (od tega jih je 24 vključenih v delovno terapijo), skoraj 100 osebam pa torej delo ni bilo zagotovljeno (nekateri od njih so za delo nesposobni ali pa ne želijo delati). Prav bi bilo, da bi lahko delala vsaka zaprta oseba, ki to želi.

Lepe možnosti za dodatno zaposlitev in sprostitev nudijo prostori za prostočasne dejavnosti v  prvem oddelku zavoda. V njih je vključenih 42 obsojencev (24 obsojencev v obliki delovne terapije). Varuh vzpodbuja, da bi zavod s primernim usmerjanjem kar največ obsojencev vključil v to obliko rehabilitacije, ki je eden izmed načinov sprostitve in krepitve oziroma ohranjanja delovnih navad. To je zlasti pomembno, saj zavod vsem zaprtim osebam ne more ponuditi primernega dela.

15.
V času prestajanja kazni zapora, pri delu obsojencev, prihaja tudi do delovnih nesreč. Zato bi bilo prav, da bi zavod vsakemu obsojencu, ki se poškoduje pri delu, stal ob strani in mu pomagal pri uveljavljanju zahtevkov za nadomestilo škode. Nenazadnje mora to biti tudi v interesu samega zavoda. Odškodnino je moč uveljavlati tudi na podlagi sklenjenega zavarovanja pred odgovornostjo.

16.
Obsojencu, ki med prestajanjem kazni zapora dela polni delovni čas in med delom neopravičeno ne izostaja z delovnega mesta več, kot je razlog za prenehanje delovnega razmerja po splošnih predpisih, oziroma ki pri delu dosega glede na svoje sposobnosti primeren uspeh, je treba zagotoviti vse pravice iz dela po splošnih predpisih, če ni z zakonom drugače določeno.

Tako se je postavilo vprašanje ali gre obsojencu, ki je sicer že upokojen in, ki je delal polni delovni čas pravica do dopusta in s tem do regresa. V enem izmed takšnih primerov (obsojenec Janez Gabrovec) je bil zavod očitno na stališču, da obsojencu, ki je upokojen, ne gre takšna pravica. Prosimo za pojasnilo Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij z utemeljitvijo podlage za takšno stališče zavoda.

17.
Predlagamo tudi, da zavod poveča napore v smeri, da se zaprtim osebam zagotovi čim več možnosti za aktivnosti tudi v povezavi z izobraževanjem in usposabljanjem. Široke možnosti za izobraževanje ali poklicno usposabljanje bi bile lahko zelo koristne za bodoče življenje tudi v povezavi z resocializacijo. Trenutno je v izobraževanje vključenih le 46 oseb. V okviru programa Legro poteka tudi jezikovni tečaj španščine in italijanščine, v kar je vključenih 28 obsojencev

18.
Redke so bile sicer pritožbe, ki so zatrjevale slabo in neokusno pripravljeno hrano. Obsojenci so v večini zadovoljni s kakovostjo hrane. Nekaj se jih je pritožilo le, da so obroki hrane količinsko premajhni zlasti, da ni možno, da bi prejeli več hrane, kot je to predvideno za en obrok. Nekateri so tudi izpostavili, da tisti, ki delajo ponoči, v času med večerjo in zajtrkom (13 ur) dobijo samo suhi obrok.

Zavod zagotavlja tudi dietno prehrano iz verskih/kulturnih razlogov. Vprašljivo pa je, ali je v tem primeru za takšno prehrano res potrebna odobritev zdravnika, saj gre za določen način prehranjevanja iz verskih razlogov (ne pa npr. zdravstvenih). Gre za nepotrebno obremenjevanje zdravnika, ki verjetno tudi ni pristojen ocenjevati zahtev po določeni hrani zaradi verskega, kulturnega ali podobnega prepričanja.

V tej zvezi so se nekateri obsojenci tudi pritoževali, da se zgodi, da pri posameznih obrokih niso vedno spoštovane verske omejitve (npr. v hrani se nahaja npr. svinjina).

19.
V zaprtem oddelku zavoda ima le 25 % obsojencev zunaj zavodske ugodnosti. Poleg ugodnosti, ki jih lahko podeljuje direktor zavoda za aktivno prizadevanje v procesu tretmaja, za prizadevanje in uspehe pri delu ter za spoštovanje hišnega reda zavoda, so za obsojence zelo pomembni tudi stiki z zunanjim svetom. Rdeča nit prizadevanj varuha je, da se zaprtim osebam omogoči čimveč stikov z zunanjim svetom.

Po določbi 71. člena ZIKS-1 je obsojencu treba omogočiti neomejeno dopisovanje z ožjimi družinskimi člani. Z drugimi osebami si lahko obsojenec dopisuje, če je to v skladu z njegovim programom tretmaja. O tem odloči direktor zavoda na njegovo prošnjo. Prav tako je obsojencu treba omogočiti, da ga najmanj dvakrat tedensko lahko obiščejo ožji družinski člani, rejnik in skrbnik. Z dovoljenjem direktorja ga smejo obiskovati tudi druge osebe (prvi odstavek 73. člena ZIKS-1). Tudi glede telefonskih pogovorov zakon določa, da je treba obsojencu omogočiti tozadevne pogovore (le) z ožjimi družinskimi člani, pooblaščencem, konzularnim predstavnikov oziroma predstavnikom uradne organizacije, ki varuje koristi beguncev.

Zakon torej loči med dopisovanjem in obiskovanjem obsojencev, ko gre za ožje družinske člane in pa za druge osebe. V prvem primeru gre za pravico obsojenca do dopisovanja in sprejemanja obiskov, v drugem pa to obsojencu dovoli direktor zavoda, pri čemer se lahko upoštevajo vse okoliščine posameznega primera. Za omejevanje stikov z zunanjim svetom morajo biti podani utemeljeni razlogi. Pri tem se mora za vsako posamezno omejitev izhajati tudi iz načela sorazmernosti. Vsakršno drugo omejevanje bi bilo v nasprotju z namenom pravice do ohranitve stikov z zunanjim svetom, ki naj prepreči zlasti socialno izolacijo osebe, ki jih odvzeta prostost. Med izvrševanjem kazni zapora so namreč obsojencu zagotovljene vse pravice, razen tistih, ki so mu izrecno odvzete ali omejene z zakonom.

Tako predlagamo, da zavod obsojencem omogoči kar največ stikov z zunanjim svetom in jih omeji le v primerih, ko je to nujno potrebno, da se izvrši kazenskega sankcija. Hkrati predlagamo, da zavod preuči možnosti za časovno daljše in pogostejše trajanje telefonskih stikov z zunanjim svetom.

Po Pravilniku o izvrševanju kazni zapora se obsojencu ne izroči pošiljka, za katero ni mogoče ugotoviti, kdo jo je poslal (npr. na njej ni zapisa o pošiljatelju), temveč se shrani in mu izroči ob odpustu s prestajanja kazni zapora. V tej zvezi menimo, da bi bilo treba zlasti s pomočjo naslovnika takšne pošiljke ugotavljati pošiljatelja, saj gre pri tako zadržani pošiljki lahko za nesorazmeren ukrep, ki omejuje (sicer) dopustno dopisovanje obsojenca.

Prejeli smo nekaj pritožb, da prihaja do gneče (zlasti pri večjem številu obiskovalcev) v prostoru za obiske. Tako v tem prostoru ni zagotovljene zasebnosti med obiskom.

Prav tako je očitno problem čakanje na "registracijo"; nove telefonske kartice, ki se opravi le ob sredah. Ni prav, da se zaradi nakupa nove telefonske kartice (in ponovne registracije telefonskih številk, ki jih posamezni obsojenec lahko pokliče) obsojencu onemogoča telefoniranje dlje kot je to nujno potrebno.

V tej zvezi prosimo tudi za pojasnilo, če je obsojencem dovoljeno klicati tudi na registrirane (objavljene v telefonskem imeniku) telefonske številke mobilnih telefonov. Če ni tako, vljudno prosimo za navedbo in pojasnilo razlogov za takšno stališče.

20.
Tudi ZPKZ Dob pri Mirni se srečuje s problemom drog v zavodu. Zavod ocenjuje, da je z drogami povezanih 1/3 zaprtih oseb. Ukrepi, ki naj omejijo vnos in prisotnost nedovoljenih snovi v zavodu torej niso dovolj učinkoviti. Odvisnost onemogoča socialno rehabilitacijo in je lahko vzrok za konflikte med zaprtimi osebami (npr. zaradi dolgov, ki so posledica posojanja denarja). Zavod je zavezan zagotovi pogoje za varno in zdravo prestajanje kazni zapora. Zato je prav, da je zavod glede na določilo drugega odstavka 53. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora poskrbel za trakte brez drog na II., III. In IV oddelku zavoda.

21.
Zavod še vedno nima nekadilskega trakta. Zaveza zavoda je, da zagotovi takšen položaj, da zdravje in življenje posameznika ne bo ogroženo. Tozadevna priporočila varuha ob zadnjem obisku torej še niso obrodila sadov.

22.
V pogovornih z zaprtimi osebami smo zaslutili, da prihaja v zavodu do groženj, izsiljevanja in tudi nasilja med zaprtimi osebami. Zato moramo ponoviti, da je zavod na tem področju dolžan sprejeti vse razumne ukrepe za preprečitev ali vsaj zmanjšanje (verbalnega in fizičnega) nasilja med zaprtimi osebami. Ne gre spregledati, da prevladuje skupinsko prestajanje zaporne kazni, kar omogoča še več možnosti za medsebojne spore in konflikte. Ob tem nas je presenetilo, da se število paznikov ni (bistveno) spremenilo (sedaj jih je 111, v času našega zadnjega obiska v letu 2003 pa jih je bilo 110); prav nasprotno, prišlo je celo do zmanjševanja paznikov v nočnem času. Ponoči (med 23. do 6. uro) se tako v zavodu nahaja 12 paznikov (pri tem se na prvem oddelku nahajata dva paznika, v ostalih treh oddelkih pa le po en paznik). Po navedbah vodstva pazniki tudi ponoči redno nadzirajo skupinske spalnice, vendar so obsojenci v tej zvezi navajali, da se takšen nadzor opravlja praviloma le enkrat mesečno.

Manjše število paznikov kot bi bilo to potrebno glede na obseg in naravo dela ima lahko kaj hitro negativen odmev tudi v razmerju do zaprtih oseb. Prav je, da se zagotavlja število paznikov, ki naj omogoči dopustno število nadur, ob upoštevanju 40 urnega delavnega tedna, da ne bi prišlo do "pregorevanja". Vodstvo zavoda je zagotovilo, da je prišlo do zmanjšanja števila nadur (čeprav posamezni pazniki še presegajo tudi 180 ur na letni ravni). Od prehoda na 8 urno izmensko delo pa so pazniki v službi krajši čas, vendar večkrat na teden. Težave povzročajo predvsem nepričakovane odsotnosti (bolniške) in dogodki (spremstva in varovanja zaprtih oseb). V tej zvezi lahko opozorimo na besede enega izmed paznikov, ki je povedal, da je dejansko prost le en vikend na mesec, torej le 12 vikendov na leto.

23.
To pot nismo slišali veliko pritožb glede (dostopnosti in kakovosti) zdravstvene oskrbe. Zaradi že daljše odsotnosti zavodske zdravnice ima zavod sklenjene pogodbe s tremi zdravniki splošne prakse.

V zavod zdravniki prihajajo dvakrat tedensko (od 6-8 ur), čakalne dobe za sprejem pa praktično dni. V tej zvezi moramo znova poudariti, da je zaprtim osebam treba zagotoviti enak standard zdravstvenim storitev, kot to velja za ljudi na prostosti.
 
Zdravnik opravi pregled novo sprejetega obsojenca na dan, ko se nahaja v zavodu. Tako lahko od sprejema do pregleda pri zdravniku mine tudi nekaj dni. Prav bi bilo, da v takšnem primeru prvi pregled in pogovor z obsojencem čimprej po sprejemu v zavod opravi vsaj medicinska sestra ali drugo zdravstveno osebje.

Zavod je v tem času zaposlil diplomiranega zdravstvenika, od prej pa je zaposlena še srednja medicinska sestra (oba brez specialistične psihiatrične izobrazbe), zobna asistentka in zobna tehnica. V času odsotnosti zavodskega zdravstvenega tehnika pa se zavod poslužuje še pomoči zdravstvenega tehnika po pogodbi o delu.

Zavodska ambulanta obratuje v času od ponedeljka do petka med 7. in 19. uro, zunaj tega časa pa v zavodu ni zdravstvenega delavca. V nujnih primerih takrat zavod pokliče dežurnega zdravnika v zdravstvenem domu. Tako še vedno ni uresničeno priporočilo Odbora za preprečevanje mučenja, ki je ob obisku v Sloveniji v septembru 2001 opozoril, da je treba zagotoviti stalno prisotnost medicinske sestre v zavodu, tudi ponoči.

Tudi glede psihiatrične oskrbe nismo prejeli pritožb. Za psihiatrično oskrbo skrbi na podlagi  pogodbe psihiatrinja  s subspecializacijo iz zdravljenja bolezni odvisnosti. Po pogodbi delo opravlja petkrat mesečno oziroma po dogovoru, dejansko pa v zavod prihaja praviloma enkrat tedensko (nekajkrat tudi 2x na teden). Dnevno sprejme od 15 do 20 oseb, njen obisk v zavodu pa traja približno pet ur. S strani direktorja nam je bilo zagotovljeno, da ni več veliko čakalne dobe, prav tako v tej smeri nismo prejeli nobene pritožbe.

S pravočasnim in strokovnim opazovanjem ter obravnavanjem zaprtih oseb, ki kažejo samomorilska nagnjenja ali agresivnost v razmerju do drugih oseb, je mogoče preprečiti marsikatero tozadevno dejanje. Z zadovoljstvom smo tako sprejeli informacijo direktorja zavoda, da v času od zadnjega obiska v zavodu ni prišlo do samomora med zaprtimi osebami. Zavod beleži le naravno smrt obsojenca, ki je nedavno zaradi bolezni umrl v bolnišnici.

Kaže, da je zdaj bolje poskrbljeno tudi za zobozdravstveno oskrbo. Zobozdravnik po pogodbi z ZD Trebnje v zavod prihaja dvakrat tedensko po 4 ure oziroma po dogovoru.

24.
V času obiska ni bilo nobenega obsojenca z odrejenim ločenim prestajanjem kazni (ukrep osamitve po 98. členu ZIKS-1). Zavod pa ima organiziran posebej varovani oddelek po tretjem odstavku 206. člena ZIKS-1. Vanj sta po odločbi direktorja zavoda in s soglasjem generalnega direktorja nameščena dva obsojenca, ker je bilo ugotovljeno, da sta nevarna zaradi ogrožanja drugih.  

Eden izmed obsojencev pa kazen prestaja ločeno od ostalih obsojencev, s sklicevanjem na drugi odstavek 89. člena ZIKS-1.

Po tej določbi zakona lahko direktor zavoda odloči, da se obsojenec začasno, najdlje do sodne odločbe, loči od drugih obsojencev, če obstaja utemeljen sum, da je med prestajanjem kazni zapora storil v zavodu kaznivo dejanje, za katero je predpisana hujša kazen od enega leta zapora. Zoper to odločbo je dovoljena pritožba, ki ne zadrži njene izvršitve.

Obsojencu je z izdajo odločbe po tretjem odstavku 206. člena ZIKS-1 in drugem odstavku 89. členu ZIKS-1 sicer zagotovljena pritožbena pot, da zahteva preverjanje obstoja pogojev za ločeno prestajanje kazni zapora. V prvem primeru ni določena časovna omejitev za prestajanje kazni zapora v posebej varovanem oddelku, v drugem primeru pa kot maksimalno časovno omejitev za ločeno prestajanje kazni zapora zakon določa čas do izdaje sodne odločbe v kazenskem postopku. Upoštevajoč dolgotrajnost sodnih postopkov (postopek lahko traja tudi več let) tako obsojenec lahko ločeno prestaja zaporno kazen celo več let.

ZIKS-1 pri tem tudi ne uzakonja pravice, da obsojenec po določenem času tudi sam znova zahteva preizkus, če so še podani razlogi za ločeno prestajanje kazni zapora. Prav tako zakon ne določa obveznosti občasnega, vendar rednega (v določenih časovnih obdobjih) preverjanja, če razlogi za ločeno prestajanje kazni zapora še obstajajo in odločanja o utemeljenosti nadaljnje izolacije. Menimo, da bi moral zakon določati obveznost občasnega, a rednega preverjanja razlogov za izolacijo, kakor tudi možnost, da obsojenec sam zahteva tozadevni preizkus v razumnih časovnih presledkih.

12 obsojencev pa je s sklicevanjem na 6. člen Pravilnika o izvrševanju kazni zapora nameščenih v prostore s strožjim režimom. Ker gre za (dodatno) omejevanje prostosti (in s tem tudi človekovih pravic in svoboščin) verjetno pravna podlaga ne more biti podzakonski predpis. Zakonska podlaga za takšno namestitev bi lahko bila v četrtem odstavku 206. člena ZIKS-1. Predlagamo, da zavod ob vsakem ukrepu in dodatnem omejevanju obsojenca na prestajanju kazni zapora citira določbe zakona in ne pravilnika.

Ob razgovoru nam je bilo zagotovljeno, da zavod za nove primere (po tozadevnem opozorilu varuha ob zadnjem obisku), ne pa tudi za stare primere (kjer je bil torej takšen ukrep do našega obiska že sprejet), izda odločbo. Tako še vedno ni bila izdana odločba za vse obsojence, ki se nahajajo v strožjem režimu prestajanja kazni zapora (na primer v primeru Bojana Žalika, ki se očitno v takšnem režimu brez odločbe nahaja že od 7. 11. 2002). Ob obisku smo zato že predlagali, da zavod nemudoma za vse obsojence v tem režimu izda pisno odločbo z utemeljitvijo razlogov, ki narekujejo takšno prestajanje kazni zapora. Prav je, da je obsojenec pod strožjim režimom seznanjen z razlogi za takšno odločitev, saj mu to omogoča razmislek o morebitni spremembi v obnašanju, hkrati pa mu omogoča uporabo pritožbenih poti. Brez navedbe razlogov je pravica do učinkovite pritožbe pač odvzeta.

Tudi ta namestitev je za nedoločen čas. Zavod sicer spremlja in občasno (praviloma enkrat na mesec) preveri obstoj razlogov za namestitev obsojenca v prostore s strožjim režimom. V primeru prenehanja tovrstnih razlogov mora odločiti o ponovni razporeditvi obsojenca v matični oddelek. Besedilo, zapisano ob vsakem "tretmanskem kolegiju" je izredno skopo, saj je praviloma navedeno zgolj, da "še obstajajo razlogi za namestitev po 6. čl. PIKZ".

V zapisu ni nobene informacije, če je bil obsojenec morda seznanjen z odločitvijo "spremljevalne konference" in razlogi za podaljšanje ukrepa osamitve. Prav tako zavod, ko spremlja in preverja nadaljnji obstoj razlogov za namestitev v prostore s strožjim režimom, ne izda nobene odločbe.

Prav je, da je obsojenec v največji možni meri seznanjen z razlogi za namestitev in njenim podaljševanjem. Kot boljšo štejemo rešitev, da bi bilo občasno, vendar redno preverjanje ukrepa določeno s predpisom s tem, da bi se obsojencu o nadaljevanju strožjega režima izdala odločba, zoper katero bi se lahko pritožil in zahteval preskus pravilnosti in zakonitosti ukrepa osamitve. Druga, prav tako sprejemljiva možnost pa je, da bi bila obsojencu izrecno priznana pravica, da v določenih (razumnih) intervalih sam zahteva presojo, če so še podani razlogi za strožji režim in bi mu bila v takšnem postopku omogočena tudi pritožbena pot. Zgolj formalistično podaljševanje ukrepa, kot je to moč slutiti na podlagi skopih zapisov o "tretmanskih kolegijih", pa obsojencu slej ko prej zapira pot, da se seznani z razlogi in uveljavlja pritožbeno pot.

25.
Hišni red Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni je v obliki prečiščenega besedila z dne 5. 3. 2003, številka 011-1/03. Na njegovi podlagi podrobneje življenje in delo v zavodu ureja Dnevni red z dne 26. 3. 2001, številka 011-1/01. Prevod prečiščenega besedila hišnega reda v angleški jezik očitno še ni bil opravljen, saj se obstoječe besedilo v angleškem jeziku nanaša na dne 30. 5. 2001, številka 011-1/01.

26.
Pohvaliti velja, da direktor zavoda delovni čas zdaj v večjem obsegu namenja za pogovore z zaprtimi osebami. Ob obisku nismo prejeli pritožbe v tej smeri. Z opravljenimi razgovori mesečno seznanja tudi Upravo Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij. Seznam vsebuje tudi podatek o datumu prejema prijavnice za razgovor in datum, ko je bil razgovor opravljen. V maju je direktor opravil 33 razgovorov, v aprilu pa 24 razgovorov z obsojenci.

27.
Kljub temu, da v zavodu ni posebnega prostora za opravljanje verskih dejavnosti, se v prostorih šole enkrat mesečno opravi maša. Duhovnik rimokatoliške vere pa v zavod prihaja enkrat tedensko. V zavod prihajajo tudi predstavniki drugih veroizpovedi (npr. pravoslavne, islamske in evangeličanske skupnosti). Prav tako zavod omogoča drugo versko udejstvovanje (npr. poskrbi za posebno in prilagojeno prehrano ob ramadanu). 2.2 - 30 / 2005