Na Varuha človekovih pravic RS (Varuh) se je obrnila pobudnica glede težav, ki naj bi jih imela v zvezi z grobom, kjer je pokopana njena hči. Iz vloge je izhajalo, da je pobudnica omejena v pravicah do umrle hčerke, saj je hči pokopana v očetovem grobu, s katerim se je pobudnica razšla. Najemnik groba je namreč lahko zgolj ena oseba, ki v celoti razpolaga in upravlja z grobnim prostorom. Ostali svojci pokopanega pri tem nimajo nikakršnih pravic.
Stisko pobudnice razumemo, vendar pobudnici v njeni konkretni zadevi nismo mogli pomagati, saj za to ni bilo izpolnjenih pogojev Tako smo pobudnici lahko zgolj sporočili, da se zavedamo resnosti situacije kot je pobudničina in da problematiko pokopališke in pogrebne dejavnosti zelo dobro poznamo ter da na nujnost njene ureditve pristojne že dolgo opozarjamo.
Po veljavni zakonodaji sodi pokopališka in pogrebna dejavnost v izključno pristojnost posamezne občine, ki mora pri tem upoštevati zakonsko regulativo, predvsem Zakon o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč (ZPPDUP). Novega zakona naša država še ni sprejela, čeprav bi ga v skladu z Zakonom o gospodarskih javnih službah iz leta 1993 že morala, saj je bil ZPPDUP med drugim sprejet še v času prejšnje družbenoekonomske ureditve, v letu 1984. Tako njegove posamezne določbe ne ustrezajo več novi družbeni in pravni ureditvi. Menimo, da je pokopališko in pogrebno dejavnost potrebno prilagoditi prevladujoči civilizacijski ravni odnosa do mrtvih, ki tudi glede na razvoj osebnostnih pravic velja v sedanjem času, na kar smo pristojne že večkrat opozorili in od njih terjamo rešitve.
Po ZPPDUP ima načeloma pravico do najema groba tisti, ki je poravnal stroške pokopa. V ostalem ZPPDUP napotuje na akte komunalnih oziroma krajevnih skupnosti, ki so si načeloma enotni glede najemnika v eni osebi. Ostalim družinskim članom pokojnih praviloma ne zagotavljajo nikakršnih pravic glede groba, razen redkih izjem. V zvezi s tem odloki tudi ne predpisujejo postopkov v primeru morebitnih nesoglasij med svojci glede »družinskih grobov«. Sodna praksa pa svojcem varstvo odklanja, saj niso stranke najemnega razmerja.
Menimo, da se obravnavana problematika ne bi smela reševati parcialno po posameznih občinah; zaradi javnopravnega interesa, ki se izkazuje v odnosu do umrlih, bi se morala normativno urediti z zakonom. Le tako bo svojcem omogočeno enakopravno izražanje spoštovanja do pokojnih sorodnikov na ozemlju celotne države.
Varuh že več let, tudi v letnih poročilih, opozarja, da je zakonodaja na tem področju zastarela ter predlaga njeno spremembo, vendar kljub nekaterim zakonodajnim iniciativam, zakon doslej še ni bil spremenjen. Tako je Varuh med drugim tudi v svojem poročilu za leto 2014 žal moral ponoviti svoje priporočilo, da naj Vlada RS pripravi in predlaga nov zakon o pokopališki in pogrebni dejavnosti, ki bo prilagojen sedanji civilizacijski ravni odnosa do pokojnih in ki bo ustrezneje uredil zdaj neenotno prakso glede pravice do (nadaljevanja) najema grobov. Državni zbor je priporočil vsem institucijam in funkcionarjem na vseh ravneh, da upoštevajo priporočila Varuha zapisana v Dvajsetem rednem poročilu Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2014. Na nujnost ureditve navedenega področja bomo javno in v naših letnih poročilih še naprej opozarjali vlado ter pristojno Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo.
V konkretni zadevi, je Varuh pobudnici pojasnil, da ima na voljo več možnosti. Pravice lahko pobudnica sodno uveljavlja. Kritične poglede na veljavne pravne predpise s tega področja, ki jih lahko pobudnica izpodbija tudi pred Ustavnim sodiščem RS, lahko izpostavi preko pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, ki je v Ustavi RS opredeljena kot posebna človekova pravica in je povezana s pravico do peticije. Vsak državljan ima namreč pravico, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju javnih zadev. Pravica do vlaganja peticij in drugih pobud splošnega pomena pa omogoča državljanom, da sodelujejo pri odločanju o javnih zadevah. Njen namen je opozoriti na zadevo širšega pomena, ki se nanaša na pravice, dolžnosti ali interese večjega števila ljudi in sodi v področje pristojnosti naslovnika (t.j. državnega organa, organa lokalne samouprave ali nosilca javnega pooblastila). Peticija oziroma pobuda splošnega pomena naslovnika vsebinsko ne zavezuje v tem smislu, da bi bil naslovnik zavezan sprejeti predlagano rešitev. Vendar pa pravica do peticije njenega naslovnika zavezuje, da se do vsebine predloga, skladno s svojimi pristojnostmi opredeli in da nanjo odgovori.
Glede občinskega odloka o pogrebni in pokopališki dejavnosti se lahko pobudnica tako obrne na občino, glede veljavne zakonodaje pa lahko v okviru pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev sodeluje v procesu oblikovanja vladnih politik in ukrepov preko spletne strani /predlagam.vladi.si/. Na obstoječo zakonodajo lahko vpliva tudi s predlogi Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo. Pripombe pa lahko pobudnica posreduje tudi Državnemu zboru RS.
Seveda z vsemi priporočili in napotki pobudnici dejansko nismo uspeli pomagati, primer objavljamo kot apel pristojnim, naj vendar sprejmejo predpis, ki bo ob spoštovanju dostojanstva pokojnih n svojcev pokopališko in pogrebno dejavnost ustrezno rešil. Pobudo smo šteli za utemeljeno. 8.5-1/2016
