Zastopniki pravic psihiatričnih bolnikov, psihiatri, predstavniki ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in ministrstva za zdravje ter Varuha človekovih pravic so v torek, 10. 11. 2014 v Državnem svetu soočili svoje poglede na zastopništvo. Razpravljali so o izkušnjah in možnih izboljšavah omenjenega področja. O čem vse so govorili, lahko preberete tukaj.
Ob tej priložnosti je namestnik varuhinje Ivan Šelih predstavil nekaj pogledov Varuha na omenjeno problematiko.
Njegov prispevek je v celoti v nadaljevanju.
_________________________________________________
Spoštovani, lepo pozdravljeni!
Lepo pozdravljeni tudi v imenu varuhinje človekovih pravic Vlaste Nussdorfer, ki se tega posveta zaradi službene poti v tujini žal ne more udeležiti
Prepričan sem, da so vsem v tej dvorani poznane pristojnosti Varuha človekovih pravic RS (Varuh), zato jih tudi ne bom posebej ponavljal.
Uvodoma želim le poudariti, da je glavna naloga Varuha, varovanje človekovih pravic ali temeljih svoboščin in obravnava drugih nepravilnosti, ko gre za nezakonito ali nepravilno ravnanje državnega organa ali drugega organa z javnimi pooblastili v razmerju do posameznika.
Varuh se pri svojem delu ravna po določilih Ustave RS in mednarodnih aktov o človekovih pravicah in temeljnih svoboščin. Pri svojih intervencijah se lahko sklicuje tudi na načela pravičnosti in dobrega upravljanja.
Postopek Varuh začne na podlagi pobude posameznika in tudi lastne pobude s soglasjem prizadetega, obravnava pa lahko tudi širša vprašanja.
Varstvu oseb z duševnimi motnjami namenja Varuh še posebno pozornost. Gre namreč za osebe, ki so običajno porinjene na rob družbenega dogajanja, ter posebej ranljive in nemočne. Zato stalno poudarjamo pomen spoštovanja osebnostnih pravic in človekovega dostojanstva oseb z duševnimi motnjami. Pri tem gre še za posebno skrb uveljavljanju prepovedi mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ob zagotavljanju neodvisnega nadzora ter dostopnih ter učinkovitih pritožbenih poti.
Naša dejavnost na tem področju poteka na dveh nivojih in sicer preko obravnave posameznih, individualnih pobud prizadetih posameznikov na eni strani, na drugi pa tudi z obiskovanjem krajev odvzema prostosti, zlasti v okviru izvajanja nalog in pooblastil t. i. državnega preventivnega mehanizma (torej tudi psihiatričnih bolnišnic in domov starejših).
Na področju odvzete svobode gibanja zaradi duševne motnje ali bolezni smo na primer v letu 2014 obravnavali 29 zadev, povezanih z omejitvami gibanja v psihiatričnih bolnišnicah, na področju oseb v socialnovarstvenih zavodih pa smo obravnavali 12 pobud.
Večina pobud (med njimi tudi s strani izvajalcev psihiatričnega zdravljenja in socialnovarstvenih storitev in programov) je bila še naprej povezana z Zakonom o duševnem zdravju. Pobude so se tako nanašale na sprejem na zdravljenje brez privolitve oziroma sprejem ter odpust osebe v oziroma iz varovanega oddelka socialno varstvenega zavoda. Nekatere od njih so se nanašale tudi na bivalne pogoje, obravnavo, oskrbo in odnos zdravstvenega in drugega osebja do pacientov oziroma oskrbovancev v teh primerih.
V začetnih letih delovanja je Varuh predvsem opozarjal na pomanjkljivo normativno ureditev obravnave oseb z duševnimi motnjami ter na mnoge nepravilnosti in neustrezno prakso pri izvajanju takratnih predpisov na področju neprostovoljnega pridržanja v zdravstvenih in socialnovarstvenih zavodih. Ob tem smo spodbujali čim prejšnji zakon, ki bi celovito uredil to področju.
Šele sredi leta 2008 je končno začel veljati Zakon o duševnem zdravju. Njegovo izvajanje v praksi od začetka njegove uporabe budno spremljamo. Nekajkrat smo na podlagi naših ugotovitev iz obravnave posameznih pobud že opozorili tudi na potrebo po njegovi dopolnitvi ali spremembi, na primer tudi v smeri poenostavitve nekaterih obstoječih postopkih in/ali zagotovitvi boljše ravni spoštovanja pravic oseb med zdravljenjem v oddelku pod posebnih nadzorom psihiatrične bolnišnice ali obravnave v varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda.
Varuh seveda meni, da mora biti to področje pregledno urejeno in nadzorovano, vendar je treba zavarovati tudi posameznikove pravice, ki jih pretiran nadzor lahko pravzaprav tudi ogroža. Sodelovanje različnih oseb kot so pooblaščenci, zastopniki, izvedenci sicer zagotavlja, da psihiatrično zdravljenje ne bi bilo zlorabljeno, hkrati pa ne gre spregledati, da povzroča veliko dodatnega dela, zbiranja podatkov, obveščanja in izpolnjevanja (administrativnih) zahtev. Tako smo na primer menili, da bi bilo treba pri pripravi sprememb in dopolnitev Zakona o duševnem zdravju upoštevati tudi voljo osebe in da bi oseba lahko aktivneje soodločala o svojem zdravljenju in obravnavi, kadar to ni v nasprotju z njenimi koristmi.
Podobno naj velja tudi za obveščanje svojcev o uporabi posebnih varovalnih ukrepih (PVU). Dolžnost obveščanja o odreditvi in izvedbi PVU je namreč smiselna le v povezavi s pravico svojcev do obveščenosti, svojci pa bi morali imeti tudi možnost, da se tej pravici odrečejo. Kljub imenovanju delovne skupine za pripravo predlogov sprememb Zakona o duševnem zdravju, do novele tega zakona za sedaj še ni prišlo.
Zakon o duševnem zdravju je uvedel tudi pomemben institut zastopnika oziroma zastopnice pravic oseb na področju duševnega zdravju, ki je posameznik, ki varuje pravice, interese in koristi osebe z duševno motnjo. Zastopniki oziroma zastopnice pravic oseb na področju duševnega zdravja so končno začeli opravljati svoje naloge konec leta 2010, potem ko so bili imenovani. Pri tem smo v preteklosti ugotovili tudi nekatere težave pri njihovi odzivnosti ter apelirali za njihovo boljšo dostopnost. Kasneje v zvezi teh težav nismo več prijeli nobene pritožbe, zato sklepamo, da z dosegljivostjo zastopnikov ni več težav.
Varuh meni, da so zastopniki in zastopnice pri opravljanju informiranja, usmerjanja, svetovanja in prizadevanja ter nadzorovanja spoštovanja pravic osebe z duševno motnjo nepogrešljivi in nujno potrebni zaradi zagotavljanja pravic, ki gredo osebi z duševno motnjo v postopih obravnave v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice. Z neprostovoljno hospitalizacijo v psihiatrični bolnišnici, pogosto pa tudi z neprostovoljnim pridržanjem v socialnovarstvenih zavodih, se namreč omejujeta dve temelji, z ustavo zagotovljeni pravici in sicer pravica do svobode ter pravica do prostovoljnega zdravljenja, ki vključuje tudi pravico do odklonitve zdravljenja.
Da lahko oseba z duševno motnjo izkoristi pravico do zastopnika mora biti o tej pravici tudi ustrezno seznanjena oziroma informirana. Zato menimo, da je še kako pomembno, da tudi osebje psihiatričnih bolnišnic temu vidiku namenja še posebno pozornost. Seznanjenost s pomočjo bolj ali manj vidnih plakatov in zloženk v ta namen ne more biti vedno dovolj, temveč Varuh apelira za aktivno obveščanje osebe s to pravico. To zahteva tudi položaj, v kateri se nahaja oseba ob sprejemu v hospitalizacijo. Ugotavljamo pa, da so v nekaterih primerih osebe s to pravico še premalo seznanjene.
Ker je namen tega posveta medsebojna izmenjava izkušenj in pogledov vseh deležnikov na tem področju, smo pobudo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti o njegovi organizaciji z veseljem podprli in že sedaj spodbujamo razmislek o vsakokratnem takšnem srečanju, saj menimo, da je to potrebno za kakovostno delo in v skupno dobro oseb, na katere se nanaša izvajanje Zakona o duševnem zdravju. Dokaz temu je uspešno izveden širši posvet o izvajanju Zakona o duševnem zdravju, ki ga je na našo pobudo po srečanju Varuha človekovih pravic RS z zastopniki pravic oseb na področju duševnega zdravja marca letos, odlično izvedel Center za izobraževanje v pravosodju v sodelovanju z Odvetniško zbornico Slovenije v času od 3. do 4. septembra 2015 v Portorožu.
Da smo se danes zbrali gre tako zahvala zlasti MDDSZ in seveda tudi MZ, zato se jima želim že ob tej priložnosti zahvaliti za vse aktivnosti, ki so bile potrebne za organizacijo tega posveta.
Prepričan sem, da bo sedaj v nadaljevanju posveta sledila živahna razprava, ob koncu pa upam tudi na dogovor o morebitnih izboljšavah pri našem medsebojnem sodelovanju.
Hvala za vašo pozornost!
