2.6. POLICIJSKI POSTOPKI

V letu 2003 smo prejeli 132 pisnih pobud, ki obravnavajo policijske postopke, kar pomeni skoraj 70 odstotkov več kot v letu 2002. Seveda na tej podlagi še ni moč sklepati, da je bilo delo policije v letu 2002 slabše in z več nezakonitimi posegi v človekove pravice in temeljne svoboščine. Tudi glede pritožb zoper delo policistov namreč velja pravilo subsidiarnosti, da se prizadeta oseba najprej obrne na pritožbeni organ znotraj sistema, kjer je do zatrjevane nepravilnosti prišlo. Šele če ta pritožbena pot ne izpolni pričakovanj pritožnika, pride v poštev pobuda, naslovljena varuhu. Več pobud zaradi zatrjevanih nepravilnosti pri ravnanju policistov lahko prej pomeni, da pritožbene poti znotraj policije ne uživajo zaupanja posameznikov, kot pa da gre za povečanje nasilja slovenske policije. Povedano tudi ne pomeni, da varuh ne obravnava pritožb, povezanih s policijskimi postopki, če niso bile prej izčrpane pritožbene možnosti znotraj policije. Čeprav pričakuje, da bo posameznik pritožbo najprej naslovil na pritožbeni organ, ki mu je zaupano reševanje pritožb zoper policijo, pa neposredno obravnava tudi takšne pritožbe, če oceni, da to narekujejo okoliščine posameznega primera. Sicer pa pobudnika napoti, da pritožbo najprej naslovi na policijo ali ministrstvo za notranje zadeve. Varuh nadzira, ne more pa nadomestiti pritožbenih poti znotraj policije ali ministrstva za notranje zadeve. Zato je tako pomembno, da so pritožbene poti za obravnavanje pritožb zoper dejanja ali opustitve policista javnosti znane, dostopne na lahek način, hitre in učinkovite ter predvsem nepristranske in poštene.

Tudi v letu 2003 je največ prejetih pobud zadevalo izvajanje pooblastil, ki jih imajo policisti pri opravljanju nalog policije. Precej je bilo pobud, ki so zatrjevale nezakonito ali zgolj nekorektno uporabo prisilnih sredstev, največkrat fizične sile in sredstev za vklepanje in vezanje. Med pooblastili, ki posegajo v osebno svobodo in svobodo gibanja, so pobude največkrat omenjale nesorazmernost pri odločanju za policijsko pridržanje, zlasti glede njenega trajanja.

Zahteva za oceno ustavnosti
Varuh je leta 2001 vložil zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti 113. člena Pravilnika o policijskih pooblastilih, ki določa, kdaj sme policist uporabiti sredstva za vklepanje in vezanje. V vloženi zahtevi smo zapisali, da izpodbijana določba pravilnika presega določanje načina izvajanja policijskega pooblastila, kar je lahko vsebina podzakonskega akta ter posega v zakonsko materijo z določanjem primerov dopustnega omejevanja pravic in svoboščin. Z novelo ZPol-B je bilo besedilo 113. člena Pravilnika o policijskih pooblastilih povzeto v 51. a člen ZPol. Hkrati so bile črtane določbe prvega odstavka 51. člena ZPol, na katere se je sklicevala vložena zahteva za oceno ustavnosti in zakonitosti, da je kriterij, ki ga določa pravilnik za uporabo sredstev za vklepanje in vezanje, manj strog od zakonskega. Zakonodajalec se je tako še pred odločitvijo ustavnega sodišča odzval s spremembo in dopolnitvijo ZPol ter odpravil uveljavljano neskladnost. Varuh je zato umaknil zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti.

Pač pa je varuh v letu 2003 vložil na ustavno sodišče RS zahtevo za oceno ustavnosti 35. člena ZPol, ki ureja policijsko pooblastilo za ugotavljanje identitete. Kot smo že navedli v LP 2002, smo stališče Policijske uprave Kranj, ki kaže, da lahko policist ugotavlja identiteto tako rekoč kadarkoli, predhodno posredovali ministrstvu za notranje zadeve. Ker so se pripravljale spremembe in dopolnitve ZPol, smo ocenili, da je to priložnost za ponoven in natančnejši pregled, če prvi odstavek 35. člena ZPol zadosti zahtevi po določeni in nedvoumni ureditvi tega policijskega pooblastila (lex certa). V obširnem odgovoru varuhu je minister za notranje zadeve zapisal, da je videz lahko le eden izmed naveznih pogojev, ki pa ob pravilni razlagi in ob strokovnih usmeritvah ne dopušča nedovoljenega ali diskriminatornega policistovega diskrecijskega odločanja. Zato minister meni, da sprememba zakona v tem delu ni potrebna. Ker pa so primeri uporabe pooblastila za ugotavljanje identitete v povezavi s sumljivim videzom sorazmerno pogosti in v javnosti odmevni ( ), praksa pa kaže na različno razlago te zakonske določbe, je varuh ocenil, da je prav, da se o ustavnosti prvega odstavka 35. člena ZPol opredeli ustavno sodišče.


Po podatkih policije policisti izvedejo več kot 100.000 postopkov ugotavljanja identitete na leto. Povzeto po Ugotavljanje indentitete in identifikacijski postopek, Miroslav Žeberl, Pravna praksa, št. 6/2002, priloga stran VIII.

Za večjo skrbnost z zaseženimi predmeti
Vedno znova v praksi nastajajo težave, povezane z izvajanjem pooblastila policije, da zaseže predmete. Če zoper osebo, ki so ji bili predmeti zaseženi, ni bil uveden postopek pred pristojnim organom (na primer kazenski postopek), je treba predmete (takoj) vrniti, razen če gre za nevarne predmete ali za obstoj drugih zakonskih razlogov, ki zahtevajo, da se predmeti odvzamejo. Predvsem je treba zasežene predmete vrniti lastniku takoj, ko prenehajo razlogi za zaseg oziroma hrambo, določeni v zakonu. Seveda v tej zvezi odgovornost ni zgolj na strani policije, pač pa tudi državnega tožilstva in sodišča.

ZKP v prvem odstavku 506.a člena zavezuje sodišče, ki je odobrilo hrambo zaseženih predmetov, da mora v teh primerih postopati posebej hitro, z zaseženimi predmeti pa ravnati kot dober gospodar. Primer, ki smo ga obravnavali, da je zaseženi osebni avtomobil že tri leta »v hrambi« na prostem, izpostavljen vremenskim in drugim neprilikam, medtem ko lastnik čaka na nadaljnji potek (končanje?) kazenskega postopka, verjetno ne izpolnjuje v zakonu uveljavljanih meril hitrosti postopanja in skrbnega ravnanja z zaseženo stvarjo. Zgolj deklerativna zakonska norma očitno ni zadostna varovalka, da bi lastniku zaseženega predmeta ne nastajala nepotrebna škoda, ko država uporabi pooblastilo za zaseg predmetov.

V zvezi z vrnitvijo zaseženih predmetov smo že v LP 1995 opozorili, da ne zadošča obvestilo državnega organa (policije) posamezniku, naj pride po zaseženi predmet na policijsko postajo. Zakon (ZKP, ZPol) namreč ureja dolžnost vrnitve zaseženega predmeta, ne pa pravice lastnika, da pride zaseženi predmet iskat. Beseda »vrnitev« kaže, da gre za prinosnino in ne za iskovino. Pri prinosnini pa je dolžnik tisti, ki je zavezan prinesti dolgovano stvar na kraj upnikovega prebivališča. Nestrinjanje z nasprotnim ravnanjem smo izrazili v primeru pobudnika iz Mute na Koroškem, ki je moral po zaseženi predmet na svoje stroške v 200 km oddaljeni Kranj. Ob naši intervenciji je generalna policijska uprava sporočila, da je o tem, ali gre za prinosnino ali iskovino, zaprosila za strokovno mnenje Vrhovno sodišče in Vrhovno tožilstvo Republike Slovenije, a mnenja »kljub urgencam« še niso prejeli.

Le usposobljena policija varuje človekove pravice
Policija je zavezana učinkovito opravljati naloge, ki so ji zaupane v demokratični in pravni državi. Človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika so omejene s pravicami drugih, naloga policije pa je učinkovito zagotavljati varovanje in spoštovanje teh pravic in svoboščin. Opustitev dolžnostnega ukrepanja policistov v nasprotju z zaupanimi nalogami in pooblastili ogroža varnost, ki jo ljudje od države in njenih organov utemeljeno pričakujejo. Zato je nujno z nenehnim izobraževanjem in izpopolnjevanjem usposabljati policiste za težko in odgovorno delo, ki ga v imenu države opravljajo za njene prebivalce. Seveda pa je policija vedno zavezana ravnati tako, da zaradi njenega posredovanja ne nastane večja škoda, kot pa jo prinaša nevarnost, zaradi katere uporabi svoja pooblastila. Tako sme policija poseči v človekove pravice in temeljne svoboščine le zaradi dosege zakonitega in legitimnega cilja, ob strogem spoštovanju načela sorazmernosti.

Naloge policije, zlasti policijska pooblastila, morajo biti v zakonu določno in nedvoumno urejena ter oblikovana tako, da policist, pa tudi posameznik razumeta njihovo vsebino, obseg in namen ter razbereta okoliščine in pogoje, ki dopuščajo njihovo uporabo. Zakonska ureditev policijskih pooblastil mora zagotavljati predvidljivost primerov, v katerih je posamezno pooblastilo mogoče uporabiti. Hkrati pa mora biti zagotovljen učinkovit pravni nadzor skupaj z ustreznimi in učinkovitimi sredstvi zoper zlorabo policijskih pooblastil.

Delavci policije so osebno odgovorni za svoje ravnanje in opustitve, pa tudi za ukaze podrejenim. To je še posebej pomembno ob velikih spremembah zakonodaje (ZKP-E, ZPol-B in ZP-1), ki policiji prinaša nove in odgovorne naloge v predkazenskem postopku, postopku o prekrških in hkrati povečuje obseg njenih pooblastil (na primer z odreditvijo prepovedi približevanja določenemu kraju oziroma osebi po 39.a členu ZPol). Tudi zato velja pozdraviti tiste določbe ZPol-B, ki natančneje urejajo (strokovni) nadzor nad policijo, ki ga opravljajo uslužbenci ministrstva s policijskimi pooblastili. Ta novota naj bi odpravila stanje iz preteklosti, ko je bilo ovirano izvajanje nadzora ministrstva za notranje zadeve nad delom policije. Nemoten in vseobsegajoč nadzor nad delom policije je predpostavka demokratične pravne države.

Kršilci ne smejo ostati nekaznovani
Ob nadzoru policije in reševanju pritožbe, podane zoper policista, se lahko odkrijejo okoliščine, ki utemeljujejo uvedbo disciplinskega postopka. Pravočasna in dosledna uvedba disciplinskega postopka je pomembna varovalka pred zavestno zlorabo policijskih pooblastil in protipravnim poseganjem v človekove pravice in temeljne svoboščine. Z odločnim ravnanjem na tem področju je policistom dano jasno sporočilo, da nobeno protipravno ali samovoljno ravnanje pri opravljanju nalog in zlasti pri izvajanju policijskih pooblastil ne bo ostalo nekaznovano. Tozadevno jasno stališče predpostavljenih ima tudi preventivni učinek s sporočilom, da država (policija) takšnega ravnanja ne bo dopuščala, temveč se bo v vseh primerih pravočasno in odločno odzvala.

Žal varuh še vedno prejema sporočila policije, ki ne kažejo vedno prepričljive volje za uvedbo disciplinskega postopka in ugotavljanje disciplinske odgovornosti policista. V to kategorijo spada na primer sporočilo Policijske uprave Postojna, da disciplinskega postopka »niso uvedli, saj so podali kazensko ovadbo in v dogovoru s tožilko čakajo na proučitev obstoja elementov kaznivega dejanja in posledično nadaljnje ukrepanje tožilca«. Za takšno čakanje ni zakonske podlage, saj dejanski stan disciplinske kršitve in kaznivega dejanja ni enak. Povedano velja tudi za čakanje z uvedbo disciplinskega postopka do končanja postopka o reševanju pritožbe, ki jo posameznik poda zoper policista. Tudi tu gre za dve različni stvari, za dva ločena postopka. Če je podana dejanska podlaga za disciplinsko odgovornost, ni nobenega razloga za čakanje na izid reševanja pritožbe.

Odlašanje in nepravočasna uvedba disciplinskega postopka ima kaj hitro lahko za posledico zastaranje. Po 128. členu ZJU uvedba disciplinskega postopka za lažjo disciplinsko kršitev zastara v enem, za težjo pa v treh mesecih od dneva, ko se je izvedelo za kršitev in storilca. Tako je Policijska uprava Celje neprepričljivo pojasnila, da je prišlo do zastaranja zoper policista, ker mu niso pravočasno vročili pisnega sklepa o uvedbi disciplinskega postopka. Po posredovanju varuha je generalni direktor policije potrdil, da policijska uprava ni izkoristila vseh možnosti, ki jih zakon zagotavlja za učinkovito vročanje pisanj.

Ista policijska uprava je v primeru drugega policista pojasnila, da je bil disciplinski postopek ustavljen »iz razlogov smotrnosti«. Ustavitev disciplinskega postopka na takšni podlagi nima opore v zakonu. Svojo odločitev je policijska uprava utemeljila s pojasnilom, »da bi izvedba disciplinskega postopka povzročila velike stroške zaradi vabljenja zunanjih prič, postopek (pa) bi bilo zaradi kratkih zastaralnih rokov težko izpeljati do konca«. Ob tem je tudi omenila dotedanjo nekaznovanost policista in dejstvo, da je že sama uvedba disciplinskega postopka imela določen učinek.

Lahko smo le soglašali z generalnim direktorjem policije, ki je po posredovanju varuha ocenil, da bi policijska uprava morala ugotoviti, ali je delavec storil očitano kršitev, ali je zanjo odgovoren ter mu ob morebitno ugotovljeni odgovornosti za storjeno disciplinsko kršitev izreči ustrezen disciplinski ukrep. Samo takšno ukrepanje je skladno z zakonom in zagotavlja jasno sporočilo, da bodo kršilci kaznovani.

Reševanje pritožb zoper policijo
Varuh je že v svojih prejšnjih letnih poročilih kritično obravnaval postopek pri reševanju pritožbe posameznika, ki meni, da so mu bile s policistovim dejanjem ali oprostitvijo dejanja kršene pravice ali svoboščine. Z uveljavitvijo ZPol v letu 1998 je zakonodajalec določil pritožbeni postopek znotraj policije. Izkušnje varuha, ko je opazoval delovanje pritožbenega postopka znotraj policije, niso bile slabe, pa čeprav njegova stališča niso bila vedno enaka ugotovitvam v policijskem pritožbenem postopku. Tudi ni dvoma, da lahko učinkovit in kredibilen notranji pritožbeni postopek uspešno in v zadovoljstvo pritožnikov razreši večino spornih razmerij.

V pritožbenem postopku znotraj policije je vodenje postopka in samo odločanje prepuščeno predvsem sami policiji. To pa lahko pri pritožniku zbudi nezaupanje in sum, da ni zagotovljeno neodvisno, objektivno in nepristransko odločanje. Zato stališče varuha, da je za pritožbe zoper delavce organa s tako velikimi pooblastili za posege v človekove pravice in svoboščine boljša rešitev, da se o pritožbah odloča zunaj policije. Zato je varuh pozdravil spremembe ZPol, uzakonjene v letu 2003, da o pritožbi ne odloča več organ, zoper ravnanje katerega je vložena pritožba, pač pa je ta pristojnost prenesena na ministrstvo za notranje zadeve.

Sprememba 28. člena ZPol torej prinaša obet poštenega postopka z nepristranskim obravnavanjem in objektivnim odločanjem. Sprememba hkrati izboljšuje tudi sam videz nepristranskosti, saj je težišče obravnavanja pritožbe preneseno na organ zunaj policije. Značilnost noveliranega 28. člena ZPol je tudi natančnejša uzakonitev samega postopka reševanja pritožb, kar je bilo pred novelo tako rekoč v izključni pristojnosti urejanja s podzakonskim predpisom, ki ga je izdal minister. S tem ko je zakonodajalec določil glavne obrise postopka reševanja pritožb v pomiritvenem delu na policiji ter v senatu za reševanje pritožb na ministrstvu za notranje zadeve, je seveda tudi natančneje začrtal vsebino predpisa o podrobnejšem postopku reševanja pritožb.

Predpis ministra o podrobnejšem postopku reševanja pritožb (Pravilnik o reševanju pritožb) mora biti izdan v šestih mesecih po uveljavitvi ZPol-B, torej do 27.2.2004. Z začetkom veljavnosti tega predpisa so (šele) podani pogoji za popolno uveljavitev postopka reševanja pritožb po spremenjenem 28. členu ZPol. V tej zvezi velja pohvaliti, da je bil pravilnik izdan celo pred zakonskim rokom, saj je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 1/2004 z dne 9.1.2004, uporabljati pa se začne 27.2.2004.

Rdeča nit prizadevanj varuha v pritožbenih postopkih zoper policijo je večja prisotnost pritožnika v postopku reševanja pritožbe, vključno z možnostjo njegovega soprispevanja pri zbiranju dokaznega gradiva in ugotavljanja odločilnega dejanskega stanja.

Pravilnik omogoča ustno vložitev pritožbe. V takšnem primeru se sestavi zapisnik, ki ga podpiše tudi pritožnik. Predlog pravilnika je določal, da se o tako vloženi pritožbi izda pritožniku zgolj potrdilo o vloženi pritožbi, ne pa tudi izvod samega zapisnika. Očitno na predlog varuha, ki je opozoril, da je zapisnik o ustno vloženi pritožbi tista listina, ki pritožniku omogoča trajnejšo seznanitev z vsebino podane pritožbe, je v pravilniku določeno, da se pritožniku izroči izvod zapisnika.

V postopku preverjanja pritožbe lahko pritožnik priloži listine in druge dokaze ter tako poleg vložene pritožbe dodatno pripomore k zbiranju dokaznega gradiva in ugotavljanja dejanskega stanja. Omogočen mu je tudi vpogled v dokumentacijo ter dokaze, ki jih hrani policija in ki se nanašajo na podano pritožbo. Ni jasno, ali možnost vpogleda vključuje tudi pravico do prepisovanja in fotokopiranja listin.

Vodja organizacijske enote policije ali poročevalec lahko opravi pogovor s pritožnikom in policistom, zoper katerega je podana pritožba, ni pa določena obveznost opraviti takšen pogovor. Izkušnje na podlagi prejšnje ureditve reševanja pritožb kažejo, da je pogovor s pritožnikom prej izjema kot pravilo, čeprav lahko to postopkovno dejanje pomeni pomemben prispevek k nepristranskemu in objektivnemu ugotavljanju dejanskega stanja.

Postopku preverjanja pritožbe sledi obravnava pritožbe pri vodji organizacijske enote policije. Pritožnik se (obvezno) povabi na pogovor, v zapisnik o obravnavi pritožbe pa se vpiše njegova izjava, ko se seznani z ugotovitvami in izvedenimi ukrepi. Sodelovanje pritožnika je v tem delu postopka omejeno zgolj na izjavo glede dejstev (in morebitnih izvedenih ukrepov), kot jih je ugotovila policija pri preverjanju pritožbe. Njegovo strinjanje z ugotovitvami omogoča končati postopek reševanja pritožbe. V primeru nestrinjanja ali nesoglašanja z ugotovitvami pa se stališča pritožnika prav tako navedejo v zapisniku o obravnavi pritožbe, kar hkrati pomeni tudi konec tega dela postopka reševanja pritožbe.

Ob tako predpisanem postopku, ki tako rekoč zgolj povzema zakonske določbe, je sporazum med policijo in pritožnikom očitno mogoč le, če se pritožnik strinja in soglaša z ugotovitvami, ki mu jih predoči vodja organizacijske enote policije. Pravilnik ne predvideva možnosti pogajanj ali skupnega preverjanja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Očitno pritožnik v tem delu nima možnosti vplivati na ugotovitve policije, temveč lahko zgolj izjavi, da se z njimi strinja ali ne. Ni pravzaprav nobenega manevrskega prostora za morebitno sporazumno korekcijo ugotovitev ter na tej podlagi za sporazumno razrešitev pritožbe. Zato je vprašanje, koliko bo namen zakonodajalca, da bi se čim več pritožb končalo prav v tej fazi postopka, res tudi uresničen v praksi.

Nadaljnji postopek reševanja pritožbe vodi ministrstvo za notranje zadeve. Že ZPol-B določa, da se pritožbe na ministrstvu rešujejo v senatih, ki jih sestavljajo trije člani, in sicer poročevalec ministra in dva predstavnika javnosti. Senat sprejema svoje odločitve z glasovanjem. Odločitev je sprejeta, če zanjo glasujeta vsaj dva člana senata. Takšna ureditev v 34. členu pravilnika upošteva varuhovo kritiko Navodila za reševanje pritožb, ki je odločanje prepustilo zgolj predstavniku policije.

Pohvaliti velja možnost večjega sodelovanja samega pritožnika v postopku obravnave pritožbe na senatu. Tako pravilnik v 30. členu določa, da se na sejo senata s pisnim vabilom povabita tudi pritožnik in policist, zoper katerega je bila podana pritožba. Predlog pravilnika je določal, da si lahko policist na svoje stroške zagotovi pravno pomoč. Po opozorilu varuha, da ima pravico sodelovati na seji senata s pooblaščencem tudi sam pritožnik, pa ima pravilnik zdaj splošno določbo, da si v pritožbenem postopku pritožnik in policist lahko zagotovita pravno pomoč na svoje stroške.

Pritožnik in policist lahko podata svoja dejstva o vsebini pritožbe, člani senata pa lahko postavljajo vprašanja tudi njima, kar omogoča, da se ugotovijo in ocenijo okoliščine, ki jih zatrjuje vsaka stranka v spornem razmerju, torej tudi pritožnik in policist. Takšna ureditev omogoča boljšo preglednost in kontradiktornost postopka, ko je pritožniku (pa tudi policistu) omogočeno sodelovanje v postopku in soprispevanje k pravilnemu ugotavljanju odločilnega dejanskega stanja. Tozadevna ureditev sledi predlogom in priporočilom varuha v zvezi z ureditvijo postopka reševanja pritožb.

Pravilnik določa enostopenjski postopek, saj je rešitev pritožbe v senatu dokončna. Vodja senata v skladu z odločitvijo na senatu pripravi in podpiše pisni odgovor pritožniku. O sami vsebini pisnega odgovora, s katerim se konča postopek reševanja pritožbe, v predlogu pravilnika ni bilo določb. Takšna ureditev bi utegnila imeti nezaželeni učinek, da pisni odgovor pritožniku ne bi bil ustrezno obrazložen. Pritožniku je treba v končnem odgovoru poleg same odločitve sporočiti tudi izčrpne razloge v utemeljitev sprejete odločitve. Razlogi morajo obravnavati dejansko, strokovno in pravno plat sprejete odločitve o (ne)utemeljenosti vložene pritožbe. Pritožniku je treba obrazloženo odgovoriti na pritožbene razloge tako, da odgovor vsebuje jasna stališča glede vseh relevantnih in razumnih trditev oziroma očitkov vložene pritožbe. Še posebej je to pomembno, ker je s pisnim odgovorom postopek reševanja pritožbe končan, pobudniku pa ostanejo na voljo (samo) še druga (formalna) pravna sredstva za varstvo njegovih pravic in svoboščin. Minister je tozadevnemu opozorilu varuha očitno sledil, saj je v pravilniku zapisano, da mora biti odločitev senata vsebinsko obrazložena. V 36. členu je tako določeno, da je pritožniku treba obrazloženo odgovoriti na pritožbene razloge, tako da odgovor vsebuje jasna stališča glede vseh relevantnih in razumnih trditev oziroma očitkov vložene pritožbe.

Pravo vrednost pravilnika s stališča nepristranskega, poštenega in učinkovitega postopka reševanja pritožb bo pokazala šele praksa. Vsekakor pa ocenjujemo, da pravilnik pomeni bistveno izboljšavo v primerjavi s prejšnjo podzakonsko ureditvijo. Pohvala velja predvsem ureditvi obravnave pritožbe na senatu, ki skuša zagotoviti korekten postopek z vestno, skrbno in verodostojno ugotovitvijo odločilnega dejanskega stanja. Kljub izraženim pomislekom pa v pravilniku (v 13. členu) ostaja določba, da je poročevalec lahko uslužbenec ministrstva ali policije. Poročevalec, ki je pristojen za opravljanje nalog v postopku reševanja pritožb, in sicer pri reševanju pritožbe na senatu, je torej lahko tudi iz vrst policije. Prav njega pa pooblaščenec ministra, ki vodi senat za reševanje pritožb, pooblasti za preveritev pritožbe in za pripravo poročila za obravnavo v senatu. Verjetno ni moč zanikati, da ima oseba, ki pripravlja gradivo za obravnavo na senatu, pomemben, če že ne odločilen vpliv na obseg dejstev, ki se obravnavajo v senatu. To pa utegne imeti svoj odmev tudi pri sami odločitvi o pritožbi, in to kljub določbi 32. člena pravilnika, ki vodjo senata zavezuje, da se pritožba vsestransko obravnava in pretehta.

Tudi prijetje je odvzem prostosti
ZPol-B je prinesel na prvi pogled majhno, a pomembno spremembo 44. člena policijskega zakona. Prejšnja ureditev je za odvzem prostosti štela tudi prijetje, ki ga 41. člen ZPol opredeli kot začasno omejitev gibanja določeni osebi z namenom, da jo policija privede, pridrži ali opravi kakšno drugo dejanje, določeno z zakonom. ZPol-B pa prijetja očitno ne šteje več za odvzem prostosti, kar je razvidno tudi iz 51.b člena, ki izrecno ločuje prijetje, privedbo in odvzem prostosti. Toda, ali ni tudi prijetje odvzem prostosti?

Ustava v 19. členu zagotavlja varstvo osebne svobode in pri tem govori o odvzemu prostosti. S to besedno zvezo je razumeti vsako omejevanje in odvzetje prostosti, tudi prijetje (aretacijo). Odvzem prostosti pomeni vsak položaj, ko posameznik ne more svobodno oditi ali zapustiti določenega prostora. Omejitev gibanja določeni osebi z namenom, da jo policija privede, pridrži ali opravi kakšno drugo dejanje, določeno z zakonom, je takšne intenzitete, da vsebinsko ni nič drugega kot odvzem prostosti. Pri tem je z izrazom prijetje predvsem razumeti trenutek, ki pomeni časovni začetek odvzema prostosti.

Novelirani 44. člen ZPol namesto o odvzemu prostosti ob prijetju govori zgolj o pridržanju (in o zadržanju po določilih Zakona o nadzoru državne meje). Ta člen zdaj zavezuje policista, da z ustavno zahtevo, ki je slovenska različica tako imenovane "miranda pravice" seznani le osebo, ki je pridržana (zadržana), ne pa tudi prijete osebe. To pomeni, da ob prijetju policisti ne dajo prijeti osebi nobene informacije in pouka o njenih pravicah, kar sicer zahteva 19. člen ustave v primeru odvzema prostosti.

Takšno prakso smo že ugotovili na terenu ob obiskih policijskih postaj (na primer na Policijski postaji Ajdovščina). Samo prijetje, kot smo videli v praksi, lahko traja več ur (tudi pet ali šest ur), ko je prijeti osebi omejeno gibanje v policijskem avtomobilu ali na policijski postaji. Če kasneje policija oceni, da so podani pogoji za pridržanje, zgolj tozadevno spremeni status prijete osebe in nadaljuje odvzem prostosti.

Takšno (umetno) razlikovanje prijetja in odvzema prostosti nosi v sebi nevarnost, da bo policija odvzela posamezniku prostost za več časa, kot ji ustava in zakoni to dovoljujejo brez odločitve sodne veje oblasti. Če prijetje ne pomeni (začetka) odvzema prostosti, policija odvzema prostosti ne bo štela od samega začetka dejanskega odvzema prostosti, torej od prijetja, pač pa šele od pridržanja, torej od takrat, ko odloči, da prijeto osebo pridrži (in namesti v prostore za pridržanje). Takšno razumevanje prijetja, ki zdaj ni več uzakonjeno tudi kot odvzem prostosti, omogoča, da policija v zakonsko dopusten rok za policijski odvzem prostosti ne vševa časa prijetja, pa čeprav tudi ta čas dejansko pomeni odvzem prostosti.

Vlada RS je kot predlagatelj ZPol-B v obrazložitvi predlagane novele zagovarjala stališče, da je dikcija prvotnega prvega odstavka 44. člena (ki govori o prijetju) "preširoka", saj gre za prijetje tudi v primeru privedbe zaradi ugotavljanja identitete, ko pa je "seznanjanje z miranda pravico nesmiselno, ker je potem postopek ugotavljanja identitete nemogoč". Takšno obrazložitev razumemo lahko le kot bojazen, da bi oseba, poučena o pravici, da ni dolžna ničesar izjaviti, z izvajanjem pravice do molka onemogočila ugotavljanje identitete. Navedeno stališče je nevzdržno že zato, ker ima policija v primeru nesodelovanja osebe, ki jo obravnava, na voljo možnost, da opravi identifikacijski postopek, kot določa 35. člen ZPol. Prav tako ne gre prezreti, da je pravica do molka zagotovljena zaradi privilegija zoper samoobtožbo in ne izključuje, da o tej pravici poučena oseba pove policiji svoje osebne podatke, ki omogočajo ugotovitev njene identitete.

Morda pa je še pomembnejše pri tem poudariti, da informacija osebi, ki ji je odvzeta prostost, o njenih pravicah, ni uveljavljena zgolj zaradi zagotavljanja pravnih jamstev v kazenskem postopku. Pravica do informacije, da je policija na njeno zahtevo zavezana o odvzemu prostosti obvestiti njene najbližje, ima tudi svoj humanitarni vidik, se prepreči duševna in socialna izolacija osebe, ki ji je odvzeta prostost. Hkrati se z njo izključuje možnost tako imenovanega "incommumicado" pridržanja, ko zunanji svet sploh ne ve za odvzem prostosti, kar bi lahko vplivalo na ravnanje policije (čemur je namenjen tudi pouk o pravici do odvetnika in zdravnika).

Dostop do odvetnika pridržani osebi omogoča, da učinkovito opozori, uveljavlja in zahteva sankcioniranje kakršnegakoli slabega ravnanja, tudi izsiljevanja priznanja ali določenih izjav. Dostop do zdravnika pa omogoča strokovno ugotovitev telesnega in duševnega stanja, zlasti tudi morebitnih telesnih poškodb in njihovega nastanka ob prijetju in pri odvzemu prostosti. Skratka, informacija o pravicah osebi, ki ji je odvzeta prostost, ne služi zgolj procesnim jamstvom, temveč pomeni tudi temeljna jamstva proti nezakonitemu, slabemu ravnanju s pridržano osebo. Prav zato mora biti uveljavljanje teh temeljnih jamstev s pridržanimi osebami omogočeno od samega začetka odvzema prostosti ne glede na to, kako je ta trenutek določen v zakonu (prijetje, aretacija, pridržanje ipd.). Sprememba, ki jo na tem področju pomeni zlasti novelirani 44. člen ZPol, pomeni korak nazaj pri zagotavljanju pravne države. Spremenjena ureditev je dvomljiva tudi s stališča varstva osebne svobode po 19. členu ustave.

Ali mora policist povedati svoj priimek
Policija opravlja svoje naloge v imenu države. Deluje v javnem interesu. Naloge policije opravljajo policisti, pri tem pa imajo pooblastila (policijska pooblastila), s katerimi lahko omejijo človekove pravice in temeljne svoboščine - seveda le v primerih, določenih z ustavo in zakoni.

Prav zaradi opravljanja nalog policije in izvajanja policijskih pooblastil morajo biti policisti brez težav prepoznavni že po svoji zunanjosti. Zato praviloma opravljajo svoje naloge v uniformi. Če opravljajo naloge v civilni obleki, se morajo pred tem legitimirati s službeno izkaznico. Če okoliščine tega ne dopuščajo, se morajo ustno predstaviti kot policisti. Takoj ko je mogoče, pa se morajo legitimirati s službeno izkaznico.

Pri opravljanju nalog morajo torej policisti vedno izkazovati, da pripadajo policiji. Ob vsaki intervenciji praviloma že s svojo zunanjostjo (uniforma, oprema, policijsko vozilo) izkazujejo, da gre za policijo. Poleg samega policijskega statusa pa mora policist ob intervenciji praviloma izkazovati tudi svojo profesionalno identiteto. Gre za predstavitev policista kot posameznega, določenega pripadnika policije. Zahteva, da se pred, med ali po opravljeni policijski intervenciji predstavi, je tesno povezana z osebno odgovornostjo policista za svoja ravnanja ali opustitve. V pravni državi veljajo zakoni za vse njene državljane enako. Tudi policisti so, kot vsak drug državljan, osebno odgovorni za svoja ravnanja. Policijska uniforma v tem pogledu posamezniku (policistu), ki jo nosi, ne daje nobenih privilegijev. Pri opravljanju nalog so policisti zavezani ravnati v skladu z ustavo in zakoni ter spoštovati in varovati človekove pravice in temeljne svoboščine. Brez učinkovite možnosti ugotavljanja identitete bi osebna odgovornost policista s stališča javnosti pomenila le mrtvo črko na papirju. Utemeljeno je pričakovanje javnosti in s tem vsakega posameznika, da policist izkaže svojo pripadnost policiji in se predstavi, da je mogoča tudi njegova osebna identifikacija.

Pri določanju načina ugotavljanja identitete posameznega policista je treba zagotoviti uravnoteženost med javnim interesom po identifikaciji policista, ki opravlja določeno nalogo policije, ter interesom samega policista za njegovo (osebno in tudi družinsko) varnost. Kot je bilo že navedeno, se policist pri opravljanju nalog ne izpostavlja v lastnem interesu, pač pa zaradi naravne svojega dela v interesu ljudi in sploh družbene skupnosti oziroma države.

Pravilnik o policijskih pooblastilih v 11. členu določa, da je dolžnost policista povedati svoj priimek in ime enote, ki ji pripada, če oseba, zoper katero se uporabi policijsko pooblastilo, to zahteva in če to ne ovira izvršitve naloge. Podzakonski akt torej zaveze policistu, da pove svoj priimek in ime enote, ne postavlja absolutno. Policist ni zavezan ravnati tako, kljub zahtevi osebe, zoper katero se uporabi policijsko pooblastilo, če bi to oviralo izvršitev naloge.

Ob takšni (podzakonski) pravni ureditvi velja poudariti, da ugotavljanje identitete posameznega policista nujno ne zahteva informacije o njegovem priimku. Priimek je osebni podatek in tudi policist ima pravico do varstva osebnih podatkov, če je moč njegovo identiteto zagotoviti drugače. Policist je kot pripadnik policijske enote in sploh policije lahko identificiran tudi drugače, na primer s pomočjo številke ali drugačne oznake, ki omogoča ugotovitev njegove identitete. Če je posameznega policista moč prepoznati na podlagi njegove službene številke ali drugih ustreznih oznak, je s tem namen individualizacije policista kot posameznika dosežen. V primeru pritožbe bo policija oziroma drug pritožbeni organ zlahka ugotovil, za katerega policista gre. Zahteva, da policist pove svoj priimek, ni namenjena vljudnostnemu predstavljanju, določena je zaradi učinkovite uveljavitve osebne odgovornosti policista v zvezi z opravljanjem nalog policije. Ta cilj pa je mogoče doseči tudi na način, ki manj posega v osebne podatke policista, pa vendarle omogoči njegovo individualizacijo.

Varuh je že večkrat poudaril, da bi veljalo znova proučiti sedanjo (podzakonsko) ureditev, da je policist zavezan ob intervenciji povedati tudi svoj priimek. Zunaj dvoma je, da ima oseba, zoper katero se uporabi policijsko pooblastilo, pravico zvedeti za profesionalno identiteto policista. Vendar ta podatek ni nujno prav priimek policista. Ugotavljanje identitete zaradi zagotavljanja osebne odgovornosti policista je moč zagotoviti tudi s pomočjo drugih (vidnih) oznak, kot je številka policista in podobno.

Velja še poudariti, da glede na sedanjo podzakonsko ureditev policist ravna napačno, če na zahtevo ne pove svojega priimka, kadar to ne ovira izvršitve naloge. Vendar pa takšna opustitev ne opravičuje osebe, zoper katero se uporabi policijsko pooblastilo, da ne upošteva opozorila, ukaza ali drugih pooblastil, ki jih policist zakonito uporablja.

Odvečni udarec z glavo ob policijsko vozilo
Pobudnik se je pritožil zaradi ravnanja policije. Policistu, ki ga je obravnaval v postopku, je očital, da ga je "potegnil" s kolesa in ga "grobo potistnil v rob policijskega avtomobila". Pri tem mu je "preklal ustnico in odkrhnil zob". Poškodbe so bile izkazane tudi z zdravniškim potrdilom. Policija takšnih telesnih poškodb ne zanika, pripiše pa jih pobudniku, da je namenoma z glavo udaril ob policistovo vozilo in se tako samopoškodoval. Policiji smo predlagali, naj zadevo razišče.

V odgovoru po izvedenem postopku pritožbenega odločanja je policija navedla, da so si navedbe pobudnika in policistov o načinu poškodovanja nasprotujoče, zato jih Policijska uprava Ljubljana "ni mogla niti potrditi niti zanikati". Tako Policijska uprava Ljubljana "zaradi nasprotujočih si izjav ... in odsotnosti neodvisnih prič" ni mogla ugotoviti dejanskega stanja.

Varuh je že večkrat poudaril, da je potrebna velika mera vestnosti in skrbnosti pri ocenjevanju okoliščin posameznega primera, ko sta podana dva različna opisa istega dogodka. Tudi takrat, ko gre za "odločno" stališče vsake od obeh vpletenih strani (torej policije ali prizadetega posameznika), bi smel biti zaključek nadzora ali pritožbenega odločanja, da ni moč ne potrditi ne ovreči trditev pritožnika, zgolj skrajni izhod v sili, ko so pred tem res izkoriščena vsa možna sredstva za ugotavljanje dejanskega stanja. Ne gre samo za dokaze, pri čemer velja ponovno opozoriti, da policija ni vezana na nobena dokazna pravila. Pri ugotavljanju odločilnih dejstev mora policija upoštevati tudi izkustvena pravila, vključno s pravili logike, ko tehta, primerja in ocenjuje trditve in stališča obeh strani. Na enak način je treba preverjati tako verodostojnost opisa dogajanja, ki ga poda prizadeta oseba, kakor tudi opisa dogajanja, ki ga poda policist.

Še posebej je dokazno breme na policiji, če je bil posameznik telesno poškodovan v policijskem postopku. V takšnem primeru mora policija in ne posameznik dokazati ter prepričljivo pojasniti kdaj, kako in zakaj je poškodba nastala.

Z vsem dolžnim spoštovanjem do policistov in njihovega odgovornega dela vendarle ni mogoče izključiti, da ima tudi policist interes, da dogajanje opisuje drugače, kot se je v resnici zgodilo. Zato prepričanje varuha, da sme policija zadevo zaključiti s pojasnilom, da ni mogla ugotoviti dejanskega stanja zaradi nasprotujočih si izjav udeležencev postopka, le v primerih, ko so izčrpane vse druge možnosti in tudi izkustvena pravila ter pravila logike ne morejo dati nobenega drugega rezultata.

Pregledali smo spis Policijske uprave Ljubljana, ki se nanaša na pritožbo pobudnika. Pregled pa je zbudil nekaj dvomov, da ugotavljanje dejanskega stanja in ocenjevanje celotne zadeve vendarle ni bilo tako popolno in celovito, kot bi to lahko bilo:

V opisu dejanja, ki je sestavni del predloga za uvedbo postopka o prekršku, je navedeno, da je pobudnik vpil, cvilil in (tako) zbujal (pritegoval) pozornost bližnjih (mimoidočih) ljudi, kar je razumeti kot potrditev policije, da je dogodek opazovalo vsaj nekaj naključnih in zato neprizadetih oseb. Pa vendar policiji ni uspelo poimensko navesti niti ene priče, ki je dogodek opazovala. Pričakovati bi bilo, da se bo policija, ko je ugotovila, da se je pobudnik samopoškodoval z udarcem ob avtomobil, zavarovala tako, da bo med očividci zabeležila vsaj nekaj prič, ki bi lahko to potrdile. Toda od zatrjevanja o pričah dogajanja ni ostalo prav ničesar, ko je bilo treba te priče poklicati, da bi potrdile trditev o samopoškodovanju.

Policista, ki sta v predlogu za uvedbo postopka o prekršku navedla, da je postopek s pobudnikom in njegovo samopoškodovanje opazovalo več oseb, pa tega dokaza nista zavarovala ter podatkov o teh osebah nista zabeležila, pač ne zbujata posebne verodostojnosti. Ob zlonamernem samopoškodovanju v postopek udeležene osebe bi policija vendarle morala zagotoviti podatke o očividcih, ki so bili na voljo. S tem bi "razkrinkala" samopoškodovalca in se zavarovala pred neutemeljenimi očitki. Tako pa je policija v postopku obravnavanja pritožbe zadevo zaključila s pojasnilom, da "zaradi nasprotujočih si izjav ... in odstotnosti neodvisnih prič" ni mogla ugotoviti dejanskega stanja. In to kljub temu, da je policija (po lastni oceni) pritožbo "vsestransko preverila in pretehtala".

Iz zapisnika seje senata za reševanje pritožb izhaja, da senat ni potrdil navedb pritožnika, da je ob uporabi prisilnih sredstev pretrpel poškodbe po glavi. Stališču, da teh navedb pritožnika ni potrdil, senat v zapisniku ne nameni prav nobenega pojasnila, obrazložitve ali navedbe razlogov. Čeprav ob tem ugotovi, da je policist zoper pritožnika uporabil prisilna sredstva. Trditev pobudnika, da je dobil poškodbo v posledici (nezakonitega) ravnanja policistov, zapisnik torej odpravi zelo na kratko. Tej odločilni okoliščini je namenjen en sam stavek, da te navedbe pritožnika pač niso potrdili. Bistveno bolj je na primer obširen tisti del zapisnika, ki se ukvarja s povračilom potnih stroškov članom senata. Lahko le upamo, da to razmerje obsega obeh zapisov ne odraža tudi obsega same razprave o obeh zadevah.

Ni moč prezreti okoliščine, da je pobudnik poškodbo dobil med policijskim postopkom. Soočenje med policistoma in pobudnikom v postopku ni bilo opravljeno. Ocene zatrjevanja policistov, da so bili prisotni očividci, o katerih pa policija ni pridobila odatkov, v postopku ni zaslediti. Prav tako je težko sprejeti, da bi si razumen človek povzročil poškodbo s tako trajno posledico, kot je odkrušen zob, četudi bi hotel očrniti policijo.

V poročilu, ki ga je policija na podlagi 148. člena ZKP poslala Okrožnemu državnemu tožilcu, ni ocenjena, predstavljena ali vsaj zapisana trditev pobudnika, ki je ključna za zadevo, da ga je policist "grobo potisnil v rob policijskega avtomobila" ter mu pri tem preklal ustnico in odkrhnil zob. V poročilu je zgolj navedeno, da naj bi pobudnik nenadoma "tudi z glavo udaril ob policijsko vozilo ter si pri tem poškodoval spodnjo ustnico in odkrušil zob". To besedilo je v poročilu zapisano tako, da je dogajanje prikazano kot samopoškodovanje pobudnika. Poročilo sicer navaja, da so iz vsebine pritožbe razvidni elementi kaznivega dejanja kršitve človekovega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 270. členu KZ, vendar ni hkrati naveden tudi opis zatrjevanega ravnanja, s katerim naj bi policista storila to kaznivo dejanje med postopkom s pobudnikom. Tožilstvo na podlagi poročila takšne vsebine ne more razbrati, kaj je očitek pobudnika. To je mogoče šele iz poročilu priložene pritožbe pobudnika ter uradnega zaznamka o pogovoru z njim.

Če policija ne zna prepričljivo in razumno pojasniti poškodovanja osebe, ki je bila obravnavana v postopku, je pač treba odgovornost za nastalo stanje pripisati policiji. Izgovor o samopoškodovanju v policijskem postopku obravnavane osebe bi sicer utegnil postati prepogost zaključek še v drugih podobnih primerih.

Iz zgoraj navedenih razlogov varuh torej ne sprejema zaključka, da policija ni mogla ugotoviti dejanskega stanja, ker v tej smeri pač niso bile izrabljene vse možnosti, pa tudi poročilo, poslano tožilstvu, bi bilo lahko bolj uravnoteženo.

Pozneje je generalna policijska uprava sporočila, da soglašajo z ugotovitvami varuha, ki se nanašajo na izvedbo vseh ukrepov za ugotovitev popolnega dejanskega stanja. Policijski upravi Ljubljana so tako naročili, da izvede dodatne ukrepe. Slednja je organizirala soočenje s policistom, vendar je pobudnik to odklonil, ko mu je bilo pojasnjeno, da pri tem ne bo, razen policije in njega, navzoč nihče drug. Ker "ne verjame v korektno in nepristransko ocenitev postopka", se brez prisotnosti "koga iz civilne družbe" soočenja ni hotel udeležiti. Hkrati je iz navedb pobudnika moč sklepati, da išče zadoščenje v sodnem postopku.

Pregled prostorov za pridržanje na policijskih postajah
V letu 2003 smo pregledali prostore za pridržanje na policijskih postajah v Tržiču, Ajdovščini, na Postaji mejne policije Vrtojba in prostore za pridržanje na Povšetovi 5 v Ljubljani. Po vsakem obisku smo poročilo o ugotovljenem stanju s predlogi za odpravo pomanjkljivosti poslali policijski postaji in generalni policijski upravi. Policija se je ustrezno odzivala na naše ugotovitve in priporočila.

Na obiskih policijskih postaj smo opazili, da na pravice pridržanih oseb opominja le plakat v sobi dežurnega policista, ne pa tudi na hodnikih pred prostori za pridržanje in v samih celicah. Z zadovoljstvom ugotavljamo, da se je policija na naš tozadevni predlog odzvala z zagotovilom, da bo tudi na hodniku pred prostori za pridržanje namestila plakate s pravicami pridržane osebe.

Hkrati je policija obvestila varuha, da pripravlja posebno zloženko o pravicah osebe, ki ji je odvzeta prostost. Zloženka bo na voljo v vseh prostorih za pridržanje. Tako kot plakati bo tudi zloženka prevedena v 18 tujih jezikov. Opisano ravnanje štejemo tudi kot odmev na priporočilo varuha, navedeno v lanskem letnem poročilu, da policija izroči pridržani osebi izvod uradnega zaznamka ali druge ustrezne listine, v kateri so navedene pravice, ki gredo osebi, ki ji je odvzeta prostost. Tako se zagotovi, da ima ta oseba možnost "v miru" seznaniti se s svojimi pravicami tudi po opravljenem postopku, ko so ji bile pravice prebrane in je to potrdila s svojim podpisom. Sedanja praksa policije je namreč takšna, da pridržana oseba s podpisom uradnega zaznamka potrdi, da je bila o svojih pravicah ob pridržanju poučena, vendar ji policija ob tem ne izroči izvoda podpisanega uradnega zaznamka. Z namestitvijo plakatov pred prostori za pridržanje na policijskih postajah in s sistematičnim izročanjem zloženke ob samem odvzetju prostosti bo pridržana oseba popolneje obveščena o svojih pravicah.

Zloženka "obvestilo o pravicah osebe, ki ji je odvzeta prostost" ima glede na njeno vsebino, očitno namen vključiti vse zakonsko določene primere odvzema prostosti. Pri tem velja poudariti, da je ta informacija o pravicah, ki pomenijo procesna jamstva v kazenskem postopku, zadostna le za čas od 30. julija 2004, ko se začnejo uporabljati tiste določbe ZKP-E, ki dajejo policiji pravico do formalnega zasliševanja osumljencev v predkazenskem postopku. Pouk o pravicah osebe kot osumljenca, ki ji je odvzeta prostost po 157. členu ZKP, bo namreč po začetku uporabe te novote obširnejši, vključno s pojasnilom, da se bo lahko vse, kar bo takšna oseba izpovedala, na sojenju uporabilo zoper njo.

Pravica do zdravniške pomoči
Zloženka omenja tudi pravico do zdravniške pomoči. Tako je navedeno, da lahko pridržana oseba sama izbere zdravnika. Če potrebuje nujno medicinsko pomoč, pa je to zavezana zagotoviti policija. Takšna informacija je seveda dobrodošla in tudi sledi tozadevnim varuhovim poročilom iz preteklosti.

Žal pravica pridržane osebe do dostopa do zdravnika zakonsko (še) ni urejena. Kljub varuhovemu predlogu za uzakonitev te pravice je priložnost ob novelaciji ZPol v letu 2003 ostala neizkoriščena. Pridržani osebi je treba priznati pravico do dostopa do zdravnika, vključno s pravico, da jo pregleda zdravnik po njeni lastni izbiri, in to poleg morebitnega zdravniškega pregleda, ki ga opravi zdravnik po izbiri policije. Zdravniški pregled pridržane osebe se mora izvršiti zunaj slušnega, zaželeno pa je, da tudi zunaj vidnega polja policistov (razen če zdravnik v posameznem primeru ne zahteva drugače). Zdravnik mora uradno zabeležiti tako rezultate pregleda in njegove ugotovitve kot tudi vse relevantne izjave pridržane osebe. Tovrstni zapis bi moral biti na voljo tudi pridržani osebi in njenemu odvetniku.

Zdravniški pregled je, še posebej tedaj, ko so bila uporabljena prisilna sredstva, v interesu pridržane osebe in tudi policistov. Omogoča namreč ugotoviti morebitne poškodbe in mehanizem njihovega nastanka, kar ima oboje pomembno vlogo pri preverjanju očitkov slabega ravnanja v času samega prijetja in odvzema prostosti v policijskem pridržanju. Skupaj s pravico osebe, da o njenem prijetju obvestijo tretjo osebo po njeni izbiri (na primer družinskega člana, prijatelja, konzulat ipd.) in s pravico do odvetnika, pomeni pravica dostopa do zdravnika tri temeljna jamstva proti slabemu ravnanju s pridržanimi osebami.